Oblegani bližnjevzhodni despoti

Gadafi še zdaleč ni edini arabski voditelj, ki se mu v teh dneh majejo tla pod nogami. Predstavljamo razmere v nekaterih ključnih bližnjevzhodnih državah, ki so v zadnjih dneh zaradi dogodkov v Libiji nekoliko v ozadju pozornosti medijev in svetovne javnosti.

Objavljeno
09. marec 2011 19.10
Posodobljeno
10. marec 2011 05.30
Andrej Miholič, zunanja politika
Andrej Miholič, zunanja politika
V zadnjih tednih je v ospredju poročanja svetovnih medijev dogajanje v nemirni Libiji, kjer se »voditelj revolucije« Moamer Gadafi po 42 letih na oblasti kljub nasprotnim pozivom ljudskih množic ne namerava odreči vodenju države. Drugače kot njegova padla kolega, predsednika Tunizije in Egipta Zin el Abidin Ben Ali in Hosni Mubarak, ki sta odstopila s položaja že po nekaj tednih množičnih protestov, je libijski voditelj izbral tršo različico – krvavi obračun s protestniki, ki je po nekaterih podatkih odnesel že več tisoč življenj in vse hitreje prerašča v državljansko vojno. Toda kljub temu da je pozornost vsega sveta usmerjena vanj, Gadafi še zdaleč ni edini arabski voditelj, ki se mu v teh dneh majejo tla pod nogami.

Celo v Egiptu in Tuniziji, kjer je državljanom, razjarjenim zaradi razširjene revščine, represije, brezperspektivnosti in korupcije, že uspelo obglaviti tamkajšnja režima, nosilci zahtev po demokratičnih spremembah ugotavljajo, da se bodo sistemov, ki sta tako dolgo vladala državama, znebili še precej teže kakor njunih personifikacij. Zato se tam kljub odhodu predsednikov nadaljujejo ulični neredi, katerih cilj je dokončni prelom z osovraženim državnim aparatom. Revolucionarno vrenje pa ni omejeno zgolj na sever Afrike, ampak se je že pred časom preselilo tudi na vzhod arabskega sveta. Protestniki se množično zgrinjajo na ulice Jemna, Bahreina, Iraka, Jordanije ..., zato je že slišati ugibanja, kdo izmed bližnjevzhodnih despotov bi utegnil pasti naslednji.

V nadaljevanju predstavljamo razmere v nekaterih ključnih bližnjevzhodnih državah, ki so v zadnjih dneh zaradi dogodkov v Libiji nekoliko v ozadju pozornosti medijev in svetovne javnosti.

Tunizija: 
Trnova pot do volitev

Dejanje obupanega brezposelnega tunizijskega mladeniča Mohameda Buazizija, ki se je sredi decembra lani v znamenje protesta proti brezperspektivnosti ter brezbrižnemu in žaljivemu odnosu oblasti polil z bencinom in zažgal, je napovedalo začetek jasminove revolucije. Ta je dolgoletnega tunizijskega predsednika Ben Alija 14. januarja prisilila k odstopu in begu iz države (zatočišče je našel v Saudski Arabiji) ter sprožila revolucionarni val, ki se je hitro razširil po arabskem svetu. Pobeglega despota je, skladno z ustavo, nasledil prvi mož parlamenta Fuad Mbaza, vodenje prehodne vlade pa je prevzel dotedanji premier Mohamed Ganuši.

Nove oblasti so napovedale, da bodo predsedniške volitve razpisale že za sredino julija, a se je pokazalo, da je bil ta rok vendarle preveč optimistično zastavljen. Zaradi počasnega uvajanja zahtevanih sprememb so se protesti nezadovoljnih državljanov kmalu nadaljevali, prejšnji konec tedna pa so se spet sprevrgli v nasilje, ki je zahtevalo življenje petih ljudi. Vnovično prelivanje krvi je pripravilo premiera Ganušija do tega, da je ponudil odstop, njegovemu zgledu pa je kmalu sledilo še šest ministrov. Naloga vodenja države skozi kaotično prehodno obdobje je bila zaupana 84-letnemu Bedžiju Kaidu Sebsiju, ki je v ponedeljek predstavil svoj vladni kabinet. V njem ni nobenega predstavnika prejšnjega režima, notranje ministrstvo pa je kmalu sporočilo, da bo razpustilo razvpito tajno policijo, katere pripadniki so se dolga leta brutalno znašali nad nasprotniki Ben Alijeve vladavine. Včeraj pa so sodne oblasti ukazale razpustiti tudi stranko nekdanjega predsednika Zbor za ustavno demokracijo.

Za pomemben premik v smeri prodemokratičnih reform pa je že prejšnji teden poskrbel predsednik Mbaza z razglasitvijo datuma volitev v ustavodajno skupščino. Tunizijci bodo člane organa, ki bo sestavil novo ustavo, volili 24. julija, do takrat pa bosta državo vodila sedanji predsednik in prehodna vlada. Po izvolitvi lahko ustavodajna skupščina po poročanju Reutersa imenuje novo vlado ali podaljša mandat prehodne do parlamentarnih in predsedniških volitev, katerih razpis pa se lahko po mnenju strokovnjakov zavleče za več mesecev ali celo let. Prehodno obdobje bo tako gotovo še napeto, o čemer priča tudi dejstvo, da v bližini premierovega urada v središču Tunisa še vedno vztrajajo protestniki, ki zahtevajo odločnejše reforme, češ da se od Ben Alijevega odhoda pred skoraj dvema mesecema ni nič spremenilo.

Egipt: 
Obotavljivo slovo režima

Še precej bolj kot revolucija v Tuniziji pa je odmevala ljudska vstaja v Egiptu, ki ima kot najbolj obljudena arabska država precejšen, če ne celo odločilen vpliv na dogajanje v regiji. Egipčani so se prvič množično zgrnili na ulice 25. januarja, osrednji kairski trg Tahrir pa je postal središče in hkrati simbol njihovega upora proti 30-letni vladavini Hosnija Mubaraka. Spopadi med protestniki in varnostnimi silami, okrepljenimi s privrženci režima, so zahtevali najmanj 384 življenj, več kot 6000 ljudi je bilo ranjenih. Osovraženi predsednik, ki je sprva vztrajal, da bo odstopil šele po izteku mandata konec leta, je bil po 18 dneh vendarle prisiljen priznati poraz, k njegovemu odstopu pa je – tako kakor v Tuniziji – odločno pripomogla tudi vojska, ki se med neredi ni hotela postaviti na njegovo stran.

Po odstopu je Mubaraka, ki je zdaj menda na svojem posestvu v letovišču Šarm el Šejk, oblasti pa so prejšnji teden njemu in njegovi družini izrekle prepoved potovanja v tujino, na čelu Egipta zamenjal vrhovni svet oboroženih sil. Kolektivni organ pod vodstvom obrambnega ministra Mohameda Huseina Tantavija je vodenje države za pol leta oziroma do objave izida parlamentarnih in predsedniških volitev zaupal vladi premiera Ahmeda Šafika, ki ga je na ta položaj le nekaj dni pred svojim odstopom imenoval Mubarak. Zaradi prevlade politikov iz vrst Mubarakovega režima v prehodni vladi so se na ulice egiptovskih mest znova zgrnile množice ogorčenih protestnikov in konec prejšnjega tedna izsilile Šafikov odstop.

Novi premier Esam Šaraf je precej bolj po volji protestnikov, saj je že v začetni fazi vstaje podprl njihova prizadevanja, zato ni presenetljivo, da ga je množica na trgu Tahrir v petek pozdravila z navdušenjem. Ali bo tako tudi ostalo, je odvisno predvsem od tega, ali bodo oblasti izpolnile preostale zahteve protestnikov, med katerimi najbolj izstopajo odprava že tri desetletja veljavnih izrednih razmer, razpustitev Mubarakove Narodne demokratske stranke in razvpite tajne službe, izpustitev političnih zapornikov in sodni pregon krvnikov režima.

Vojaški vrh je pred časom predlagal, da bi ljudsko glasovanje o ustavnih spremembah izvedli že v drugi polovici marca, parlamentarne volitve junija, predsednika pa bi Egipčani volili šest tednov pozneje. Analitiki se ob tem sprašujejo, ali bo vojska pripravljena sprejeti izid svobodnih volitev, tudi če na njih zmagajo Muslimanski bratje, v katerih na Zahodu vidijo grožnjo radikalnega islama, čeprav se je najbolje organizirana opozicijska skupina že pred desetletji odrekla nasilju.

Jemen: Na robu kolapsa

Protesti proti režimu jemenskega predsednika Alija Abdulaha Saleha, enega izmed ključnih ameriških zaveznikov v vojni proti terorizmu, ki državi na skrajnem jugu Arabskega polotoka vlada že več kot tri desetletja, so izbruhnili januarja, sredi prejšnjega meseca pa so se še zaostrili. Številnim žrtvam dosedanjih uličnih nemirov – pri Amnesty International so jih našteli najmanj 28 – je med drugim botrovalo tudi dejstvo, da so se protivladnih protestnikov poleg varnostnih sil v več primerih lotili tudi oboroženi predsednikovi privrženci.

Dolgoletni voditelj je sicer že kmalu po izbruhu protestov v znamenje sprave napovedal, da po izteku sedanjega mandata leta 2013 ne bo več vztrajal na oblasti, toda to njegovih nasprotnikov ni pomirilo. Predstavniki opozicijskih gibanj so prejšnji teden Salehu ponudili kompromisni predlog, po katerem bi odstopil do konca letošnjega leta, vendar ga je predsednik zavrnil, že pred tem pa je napovedal, da bo svoj režim branil »do zadnje kaplje krvi«. Opozicija je zato že napovedala nadaljnje zaostrovanje protestov. Čeprav je Salehu v zadnjih dneh obrnilo hrbet več pomembnih političnih in plemenskih zaveznikov, so po mnenju poznavalcev tamkajšnjih razmer ugibanja o bližnjem zlomu njegovega režima prenagljena; za zdaj mu trdno stoji ob strani tudi vojska.

Jemen je bil sicer že pred izbruhom protirežimskih demonstracij v precej slabem položaju. Če šiitskemu uporu na severu države, secesionističnemu gibanju na jugu in krepitvi islamskih skrajnežev, zbranih okrog Al Kaide na Arabskem polotoku, prištejemo še močno razširjeno revščino (z manj kot dvema dolarjema na dan živi kar 45 odstotkov državljanov, tretjina pa se spopada s kronično lakoto) in brezposelnost, hitro usihanje strateških dobrin nafte in vode ter dejstvo, da je kar polovica prebivalstva oborožena, dobimo eksplozivno mešanico, ki grozi, da bo v kombinaciji s trenutno politično krizo potisnila Jemen v skupino »padlih« držav.

Bahrein: Strah pred šiitskim prevzemom oblasti

Protestniki, ki so se sredi februarja odpravili na ulice majhne otoške kraljevine v Perzijskem zalivu, so sprva zahtevali »zgolj« politične svoboščine in konec diskriminatornega odnosa vladajoče sunitske manjšine do šiitske večine. Šele ko se je vlada s silo lotila protestnikov na Bisernem trgu v središču prestolnice Manama, pri čemer je bilo ubitih več ljudi, so se razširili pozivi k odstopu vlade in celo k odpravi monarhične ureditve pod vodstvom dinastije Al Kalifa. Režim je pozneje protestnikom sicer ponudil nekaj koncesij – med drugim je ukazal izpustitev večjega števila političnih zapornikov –, vendar se vrenje na ulicah nadaljuje. Opozicija namreč vztraja pri zahtevi po odstopu vlade premiera Kalifa bin Salmana al Kalifa, hkrati pa se zavzema za spremembo ustave, ki bi zagotovila, da bi vlado poslej volili državljani.

Jedro protestov proti bahreinskim oblastem so pripadniki šiitske večine, prejšnji teden pa je v znak nevarnega zaostrovanja razmer v državi že izbruhnilo sektaško nasilje med šiiti in suniti. Številni sunitski režimi v regiji se bojijo, da bi morebitni padec dinastije Al Kalifa in šiitski prevzem oblasti v Manami močno okrepil vpliv Irana v regiji, še zlasti če upoštevamo dejstvo, da je otoška kraljevina izjemno strateško pomembna tudi za ZDA, saj gosti sedež ameriškega petega ladjevja. Zato se lahko sedanji režim v nasprotju z nekaterimi drugimi obleganimi arabskimi voditelji tudi v prihodnje zanaša (vsaj) na trdno mednarodno podporo.

Neustavljivi val

»Jasminovo« revolucionarno vrenje, ki se je iz Tunizije razlilo po bližnjevzhodni regiji, pa ni preplavilo le naštetih držav, ampak so ga občutili tudi številni drugi arabski režimi. V Alžiriji so se nasilni protesti, v katerih je bilo januarja ubitih pet ljudi, kakih 800 pa ranjenih, nekoliko unesli, policija in privrženci predsednika Abdelaziza Buteflike pa so konec tedna že šestič preprečili shod protivladnih demonstrantov. Buteflika je jeznim državljanom sicer obljubil odločni obračun s korupcijo in gospodarske reforme, konec februarja pa je tudi odpravil izredne razmere, ki so bile v veljavi že 19 let. Nasilni protesti proti režimu niso prizanesli niti Iraku, Maroku in Omanu.

Jordanijo je protestni val zadel sredi januarja, da bi pomiril jezne demonstrante pa je kralj Abdulah II. že na začetku prejšnjega meseca odstavil vlado premiera Samirja Rifaija. Na njegovo mesto je imenoval upokojenega generala Marufa Bahtija in mu zaupal izpeljavo prodemokratičnih reform. Konec februarja je opozicija zahtevala uvedbo ustavne monarhije, ko je Bahti to možnost zavrnil, pa je napovedala nove proteste. Saudske oblasti so se groženj s protesti, ki jih je slišati predvsem iz vrst šiitske manjšine na vzhodu države, lotile s taktiko korenčka in palice. Napoved 36 milijard dolarjev vrednega svežnja brezobrestnih posojil, pomoči za brezposelne in odpisa dolgov je namreč saudsko notranje ministrstvo podkrepilo s prepovedjo demonstracij, z opozorilom, da so te neskladne z islamom, pa so oblastem v Riadu priskočili na pomoč tudi verski voditelji.
Čeprav še zdaleč ni jasno, koga vse utegne arabski revolucionarni val odnesti z oblasti, je nekaj gotovo: Bližnji vzhod po njegovem pljusku ne bo več enak kot doslej.