Pod žarometom: Mohamed el Baradei

V marsičem pooseblja celo njeno upanje. Zlasti pri večinoma mladi, protestniški in vseh intrig režima siti inteligenci, ki bi bila takega Antimubaraka z vsemi njegovim zahodnimi izkušnjami najbrž pripravljena sprejeti.

Protesti so se po tistem, ko je 68-letni doktor mednarodnega prava, ki je večino življenja preživel v diplomatskih službah v tujini, prejšnji četrtek zvečer z Dunaja priletel v Kairo, samo še okrepili. Dal jim je nov zagon, v marsičem pa tudi prepotreben obraz, ki ga razdrobljena opozicija nima. »Če ljudje, zlasti mladi, želijo, da vodim preobrat, jih ne bom razočaral,« je izjavil ob vrnitvi. »Zame je ključen nov Egipt, tak, ki bo nastal z mirnim prehodom.«

Za nič manjše upanje, ali pa vsaj za dostojno in tudi mednarodno sprejemljivo možnost oziroma za vsaj zasilni izhod iz krize, če naj se vse skupaj konča vsaj približno predvidljivo, bi se utegnil nobelovec Mohamed el Baradei izkazati tudi za ves preostali svet. V prvi vrsti za zahodno, tudi evropsko politiko, ki jo je dogajanje v Egiptu ujelo povsem nepripravljeno in ob vsem diplomatskemu leporečju o načelni podpori demokraciji in demokratom ne ve prav dobro, kaj in kam bi zdaj z Mubarakom. V veliki meri pa bi se kot rešitev utegnil pokazati tudi za Združene države Amerike. Washington je namreč v neštetih mednarodnih, v resnici pa ameriških jedrskih sporih in skrivalnicah z Irakom, nato pa še z Iranom, Baradeija lahko dodobra »testiral« in spoznal, tako da tudi za predsednika Baracka Obamo ni neznanka. Kajti tudi Baracka, če mu množice v Kairu čez noč odstavijo Mubaraka, mučijo isti strahovi. V eni ključnih bližnjevzhodnih držav mu lahko ulica čez noč ustoliči bodisi »egiptovskega Homeinija« bodisi »novega Naserja«, kot je zapisal Ross Douthat v včerajšnjem IHT. Eno ali drugo pa bi bilo prvovrstna mora.

Toda, ali je 17. junija 1942 v Egiptu rojeni Mohamed el Baradei, ki je resda doštudiral v Kairu, vendar je potem večino svoje kariere od davnega leta 1964, ko je postal diplomatski predstavnik Egipta pri Združenih narodih v Ženevi, nato pa še v New Yorku, preživel v tujini, res iz pravega testa za tako zapletene naloge in tako velika pričakovanja? V dunajski mednarodni jedrski agenciji (IAEA), kjer je leta 1984 postal šef oddelka za zunanje zadeve, potem pa namestnik generalnega direktorja, Šveda Hansa Blixa, in leta 1997 njegov naslednik, se je sicer izkazal kot spretni diplomat. Ob Powellovi »iraški laži«, s katero so šle ZDA nad Sadama, ni bilo preprosto zdržati vse ameriške pritiske in v imenu IAEA jasno povedati, da ni pravih dokazov za obstoj orožja za množično uničevanje, za kar je Baradei leta 2005 tudi dobil Nobelovo nagrado za mir.

A spretna mednarodna diplomacija po zahodnih pravilih je eno, ponorele in povsem nepredvidljive razmere v Egiptu, kjer se igra bistveno drugače, pa utegne biti nekaj povsem drugega. V primeru Mubarakovega padca bo namreč treba najprej brutalno raztrgati in razvozlati vse niti tridesetletnega režima, potem pa jih povezati povsem na novo. Pri tem pa renomirani karierni diplomat, ki resda ni obremenjen z egiptovsko preteklostjo in tudi nikoli ni sodil v koruptivno elito, po vseh desetletjih življenja v tujini najbrž ne premore niti tistega pravega političnega občutka, kaj sploh hočejo, želijo in pričakujejo množice, kaj šele, da bi bil vajen in kos premetenosti domačih igralcev. Zlasti tistih poražencev iz vrst dolgoletnega režima, s katerimi bo imel po prelomu najprej opraviti. Svojevrsten dokaz, kako zapletena bi utegnila biti ta nova egiptovska igra, tudi če se konča mirno, so bile lanske egiptovske volitve. El Baradei se je samo nekaj mesecev po upokojitvi na čelu IAEA kot up egiptovske opozicije spomladi podal v volilni boj, a ga je Mubarakova klika s hitro spremembo zakona do te mere izigrala, da je moral predčasno in neslavno odnehati.