Poslanci kritični do medlega odziva EU

Bruselj - »Mubarakove enote so pričele sejati strah na trgih egiptovskih mest, ne demonstranti, zato je treba od predsednika zahtevati, naj ustavi nasilje«, je nadaljeval govorec zelenih, ki je Ashtonovi priporočil, naj ne pade v past. »Kajti Mubarak to počne, da bi lahko kasneje rekel, kako je naredil red, a najboljši način za pomirjanje položaja bi bil, če odide«, je bil odločen Cohn-Bendit, »naša dolžnost pa je pomagati tistim, ki so doslej imeli na izbiro diktaturo in teokracijo, sedaj pa obstaja še druga možnost - svoboda«.

Predsednik liberalcev in demokratov (ALDE) Guy Verhofstadt je Uniji očital »izjemno šibko reakcijo« na dogajanje v Egiptu, »edina dobra evropska intervenca pa je prišla zunaj meja EU, ko je turški predsednik Erdogan dejal Mubaraku, naj prisluhne zahtevam ljudstva in odide«. Unija ni dojela zgodovinskega trenutka, za nameček pa je napačno analizirala položaj v največji arabski državi, kar je Verhofstadt pojasnil z bojaznijo, da bi po volitvah prišlo do vzpona islamskega režima. Bivši belgijski premier je baronici Ashtonovi predlagal, naj spremeni stališče Unije in v imenu celotne skupnosti »stoodstotno podpre zahteve egiptovskega ljudstva« in predsedniku sporoči, naj »s svojim odhodom omogoči demokracijo in svobodo«.

Evropa ni pokazala dovolj vizije pri obravnavanju teh izzivov, se je strinjal predstavnik socialistov in demokratov (S&D) Adrian Severin, ki je v veliko blažjem in spravljivejšem tonu poudaril, da bi Unija morala navezati dialog z vsemi pomembnejšimi stranmi, tudi z islamskimi silami, da bi vse pritegnili v pozitiven proces. Nekdanji romunski zunanji minister pričakuje jasno besedo državnikov Unije na jutrišnjem vrhu, kjer bodo razmere v arabskem svetu, kot je napovedal predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, posebna tema na delovnem kosilu.

Še preden se je podala v evropski parlament, je baronica Ashtonova med tiskovno konferenco s tunizijskim zunanjim ministrom Ahmedom Uneiesom pozvala egiptovskega raisa Hosnija Mubaraka, naj kar najhitreje ukrepa, da bi omogočil »politično tranzicijo«, ki jo zahtevajo množice demonstrantov. »Predsednik Mubarak mora odgovoriti volji ljudstva, ki jo izražajo na demonstracijah«, je še dejala visoka predstavnica, za katero »je ni najmanjšega dvoma, da sta nujni tranzicija in preoblikovanje«.

Za »mirno in urejeno tranzicijo, v kateri bi sodelovale vse politične sile in civilna družba, ki so pripravljene upoštevati demokratične standarde«, se je zavzela tudi evropska komisija, ki »budno spremlja najnovejše dogodke v Egiptu«, na srečanju pa je »izrazila odločno podporo legitimnim težnjam ljudstva«, zato je ponovila poziv k »nujnim reformam, vključno z razpisom svobodnih in poštenih volitev v najkrajšem času«. V Berlaymontu, kjer opozarjajo, da evropske in sredozemske države povezujeta skupna zgodovina in kulturna dediščina, so še zagotovili, da je komisija pripravljena povečati pomoč Egiptu.

Dogodki v najnovejšem žarišču splošnega nezadovoljstva s politično oblastjo so prehiteli evroparlamentarce, zato bo resolucija o Egiptu pripravljena za glasovanje najverjetneje šele na naslednjem plenarnem zasedanju, ki bo od 14. do 17. februarja v Strasbourgu. V resoluciji o Tuniziji pa so poslanci v skupni resoluciji šestih največjih političnih skupin - torej vseh razen evroskeptikov in nevpisanih - izrazili »solidarnost z ljudstvom, ki je zaradi težnje po legitimnih demokratičnih spremembah in potrebe po izboljšanju socialnih razmer pripeljalo državo do zgodovinskega političnega preobrata«. Dokument, za katerega ni dvoma, da bo na glasovanju požel široko podporo, od Unije zahteva, naj »nemudoma prične uveljavljati sklepe o blokadi nezakonito pridobljenih dobrin družine Ben Ali in njenih bližnjih«, visoko predstavnico Ashtonovo pa poziva k »ustanovitvi delovne skupine, ki bo omogočila odziv na potrebe procesa demokratične tranzicije, zlasti v zvezi s pripravo svobodnih in demokratičnih volitev«. Komisija naj bo pripravljena na preusmeritev in po potrebi tudi na povečanje sredstev različnih finančnih instrumentov sodelovanja s Tunizijo, Evropska investicijska banka (EIB) pa bi morala s posojili z nižjimi obrestnimi merami pomagati pri razvoju tunizijskega gospodarstva.