Reportaža iz Egipta: Trg 
osvoboditve

Hoteli so svobodo. V sto tisočih so odšli na ulice in se potem, ko so bili brutalno napadeni, spopadli s policijo. Ta je čez noč izginila z ulic, s katerih je do srede popoldne enoglasno odmevalo: »Mubarak, odidi!« Stari diktator je v torek zvečer v televizijskem nagovoru ljudstvu obljubil, da se bo poslovil v miru. Le nekaj ur zatem je na ulice egiptovske prestolnice poslal tisoče policistov v civilu, provokatorjev in 'lojalistov'. Namesto mirnega prehodnega obdobja in častnega slovesa se je Hosni Mubarak odločil za vojno. Kairo je razneslo.

Trg osvoboditve (Tahrir) v središču Kaira je bil v sredo popoldne videti kot prizorišče srednjeveške bitke. Tisoči protirežimskih protestnikov in provladnih nasilnežev, ki so izzvali spopade, so se tolkli z vsem, kar jim je prišlo pod roke. Na vse strani so leteli betonske kocke in kamenje. Mubarakovi privrženci so udrihali z noži, verigami, mačetami, sekirami in bejzbolskimi kiji. Ko so po dopoldanskem maršu skozi središče egiptovske prestolnice z očitnim namenom izzvati vsesplošen spopad prišli do trga, jih nihče ni ustavil. Pasivnost vojske je pri napadu na protirežimske protestnike odigrala nadvse aktivno vlogo.

Takoj, ko so izbruhnili spopadi, je bilo jasno, da se bodo širili v koncentričnih krogih in da jih ne bo mogoče ustaviti. Množice, ki so na trgu preživele že osem ali devet dni, so do zadnjega – in še malo čez – vztrajale pri gandijevski poziciji nenasilnega upora. Toda nasprotniki režima so bili izzvani. Če so hoteli preživeti in obraniti proteste proti tiraniji, so morali udariti nazaj.

Ulična vojna

Z vseh strani so letele betonske kocke in udarjale pesti. Ljudje, razbitih glav in zaliti s krvjo, so histerično tekali po trgu in iskali pomoč. Okrvavljen mladenič se je zgrudil na tla. Celotne družine so se znašle v navzkrižnem ognju. Otroci so jokali, ženske kričale. Starejši so klicali k Bogu. Mubarakovi privrženci so iskali novinarje, domače in tuje, ter jih mlatili kot živali. Mnogi kolegi so jih dobili po glavi. Vsaj petnajst so jih aretirali oboroženi civilisti. Ko se je zdelo, da se prvi val nasilja malce umirja, so se med protestnike na konjih in kamelah pognali Mubarakovi konjeniki. Rušili so vse pred seboj. Oboroženi so bili s kovinskimi palicami in meči. Ko sem jih zagledal, sem podvomil o lastni prištevnosti. Podobno je bilo z ljudmi okoli mene. Ko je režimska konjenica v rušilnem pohodu divjala mimo nas, je začudenje premagalo strah. Konji in kamele so odbijali protestnike. Ljudje so padali kot keglji. Starejšo gospo je vrglo na tla. Z glavo je udarila ob beton. Odprlo ji je glavo. Nepremično je obležala in tiho klicala na pomoč. Skupina mladeničev jo je polila z vodo in jo zvlekla proti »varnejšemu« delu trga, kjer so protestniki organizirali poljsko bolnišnico. Tam so zdravniki, ki so se množično udeležili demonstracij, opravljali hitre kirurške posege. Španskemu novinarskemu kolegu so zašili veliko rano na glavi.

»Mi ne bomo odšli, naj odide on,« so se drli ljudje, ki niso vedeli, kaj storiti. Stopnja nasilja jih je šokirala; taktika oblasti je delovala. Dostopi do trga so bili zaprti, ni se bilo mogoče umakniti. Ljudje so padali drug čez drugega. Valovi ljudske množice so postajali vse večji. Nasprotniki režima so enega izmed Mubarakovih konjenikov, egiptovskih džandžavidov, zbili na tla in ga v navalu maščevalnega besa zbrcali kot psa. Možakar je, krvav in tresoč, obležal na tleh. Najbolj pogumni protestniki so poskušali razdvojiti sprti strani. V prostoru med dvema velikima skupinama protestnikov – na nekakšni nikogaršnji zemlji – je več sto moških molilo. Ljudje so, kot na frontni črti, v polnem šprintu na improviziranih nosilih prenašali ranjence. Na trgu Tahrir je vladal popoln kaos.

Iskal sem pot za umik in se odločil za most čez reko Nil. Ko sem se prebil mimo dveh tankov, kjer so zmedeni vojaki čakali na kakršenkoli ukaz, ljudje pa so jih neuspešno prosili za pomoč, sem padel naravnost v skupino Mubarakovih privržencev, ki so, besni in nasilni, korakali proti trgu. Iz njih je bruhalo sovraštvo. Videlo se je, da so na posebni misiji. Da izpolnjujejo ukaze. Napad na protestnike je bil natančno organiziran in spretno voden. Nosil je jasen podpis dolgoletnega prvega moža egiptovske obveščevalne službe Omarja Sulejmana, ki ga je Hosni Mubarak prejšnji petek imenoval za podpredsednika države in mu s tem, kot se je izkazalo na ulicah, dal proste roke pri nasilnem obračunu z nasprotniki režima.

Z Egipčani.

* * *

Z vseh strani so prihajale grožnje in padali udarci. Umik čez most ni bil najboljša ideja. Pogledoval sem proti reki in razmišljal o skoku z mostu. Pred menoj so pretepali novinarske kolege. Bilo je jasno, da smo postali ena izmed ključnih tarč režimskih nasilnežev. Nekako se mi je uspelo prebiti na drugi breg reke. Tudi tam je vladal kaos. Nemiri so se stopnjevali. Skupine nasilnežev z Mubarakovimi podobami na prsih so zasedle mestne vpadnice, ustavljale promet ter pretepale in ropale voznike.

Napetost na ulicah se je stopnjevala. Na Trgu osvoboditve je zagorelo. Po zraku so leteli molotovi koktejli. V okolici trga so vso noč potekali ulični spopadi. Slišati je bilo streljanje in zavijanje reševalnih siren. Samo v noči s srede na četrtek je bilo ubitih najmanj šest in ranjenih osemsto ljudi. Spopadi na trgu in okoli njega so potekali tudi v četrtek. Na ulicah so protirežimski protestniki znova prevzeli pobudo. Vojska je prvič, odkar je minuli petek prišla na ulice, pokazala nekaj odločnosti in poskušala ločiti protestnike in privržence režima.

Dvajsetmilijonski Kairo se je ustavil. Zmanjkovalo je zalog hrane in goriva.

»Ves čas sem vedel, da se bo zgodilo nekaj takega. Režim je čakal na pravi trenutek za obračun z nami. Ko se je policija v petek zvečer, sredi najhujših spopadov, umaknila z ulice, je bilo jasno, da je to taktična poteza. Niso se umaknili, le potuhnili so se in se preoblekli v civilna oblačila. Čakali so na ukaz svojega voditelja. Ko je Mubarak v torek zvečer po televiziji povedal, da ne bo še enkrat kandidiral in da si želi oditi v miru, sem za trenutek pomislil, da misli resno. Pozabil sem, da zdaj državo – in varnostne sile – dejansko vodi Omar Sulejman. Že v sredo ponoči sem na ulicah videl organizirane skupine podpornikov režima. Bilo je očitno, da se nekaj pripravlja,« mi je v četrtek povedal tridesetletni grafični oblikovalec Mohamed el Berry, ki je na Trgu osvoboditve preživel devet dni.

Spoznala sva se v torek, na »milijonskem maršu«, ko je sto tisoče ljudi mirno in dostojanstveno zahtevalo takojšnji odhod predsednika Mubaraka. Med protestniki ni bilo čutiti agresije ali živčnosti. Na trgu Tahrir so vihrale egiptovske zastave. Tisoči Egipčanov vseh družbenih slojev in starosti, ki so se nezaustavljivo zgrinjali proti trgu, so delovali popolnoma enotno. Na enem izmed plakatov je pisalo, da ljudske volje ni mogoče premagati. »Ko govori ljudstvo, morajo vsi poslušati.« Govorili so, da je njihovo ime Egipt. Verjeli so, da bo despot odšel. »Odidi danes, da ti ne bomo sodili jutri,« je pisalo na enem izmed tisočih plakatov. Ko ni moralnih dvomov, ko si osvobojen okovov strahu, je pot v svobodo odprta. Ne glede na velikost ovir na poti. Mlade matere so na trg pripeljale dojenčke. Nekdo je na ograjo pri mostu čez reko Nil obesil sliko tanka, ki je namesto granat streljal – cvetje.

Ljudje so bili odločeni, da bodo na ulicah – ne glede na posledice – vztrajali do konca. Do Mubarakovega odhoda.

Generacija V

Mohamed v nasprotju z večino naših sogovornikov, s katerimi smo se pogovarjali, še preden je imperij začel vračati udarce, ni bil prepričan, da bo Hosni Mubarak zapustil oblast pred zadnjim – obupnim – poskusom ostati na oblasti.

»Mubarak je že davno izgubil stik z realnostjo. Kot vsak diktator živi v veliki iluziji. Njegovo razumevanje Egipta je odsev laži, ki jih že leta posluša od svojih najbližjih sodelavcev. Če je mislil, da nas bo omehčal z menjavo vlade in, predvsem, imenovanjem Omarja Sulejmana za podpredsednika države, se je močno zmotil. To je bila usodna napaka. Sulejman je najbolj pameten in hkrati najbolj zloben politik v Egiptu. Vedno je bil Mubarakov prvi operativec. Je vojak, obveščevalec in diplomat. Bojim se, da bo naredil vse, da si bo priboril čim večji kos oblasti. Zelo mogoče je, da bo nekaj generalov, ki so mu zvesti, nagnal nad lastne ljudi. Tu bo preteklo še veliko krvi,« je v torek dejal izobraženi mladenič.

Čez štiriindvajset ur se je njegova prerokba izpolnila.

Mohamed el Berry, lastnik internetnega podjetja Nab Communication, je prototip egiptovskega protirežimskega protestnika. Je predstavnik generacije, ki se ni uprla le režimu, temveč tudi generaciji svojih staršev. Ta je, ustrahovana od režima, s svojo pasivnostjo »krepila« Mubarakovo vladavino in v tridesetih letih ni bila sposobna organizirati močne opozicijske stranke (če izvzamemo Muslimansko bratovščino) ali civilno-družbenega gibanja. Še pred desetimi dnevi vodilni egiptovski analitiki, novinarji in pisatelji niso niti slutili, da se je mularija odločila usodo vzeti v svoje roke. Svet so, za razliko od mladine na socialnih omrežjih, razumeli znotraj preživetih in poraženih družbenih, političnih, religioznih in ekonomskih konceptov.

Konceptov, ki so drug za drugim klavrno propadli. In to pred očmi mlade generacije, ki se je odločila, da drugače od svojih staršev ne bo vnaprej podpisala vdaje in svoje usode zaupala enemu politiku ali politični skupini. To je sporočilo globalnih razsežnosti.
»Prek socialnih omrežij smo se o uporu proti režimu dogovarjali že dve leti. Vedeli smo, da lahko le mi nekaj spremenimo.

Naveličali smo se pritoževanja starejših generacij, kako je vse slabo, kako se ne da nič spremeniti. Zadnja dva meseca so bili naši pogovori na facebooku in twitterju zelo intenzivni. Oblikovali smo poseben jezik, s katerim smo komunicirali po spletu, saj nismo želeli, da nas oblasti odkrijejo. Padec tunizijskega predsednika nas je dokončno opogumil. Takoj smo odšli na ulice. Ko so oblasti izključile internet, so naredile usodno napako. Na to smo bili pripravljeni. Na ulice so prišli tudi tisti, ki bi drugače ostali doma in proteste spremljali po spletu,« je povedal Mohamed, ki je v zadnjem tednu spal le nekaj ur. V torek, ko je na Trgu osvoboditve gorel ogenj upanja in svobodoljublja, mi je dejal: »Zdaj smo zunaj vsi. Naša moč izvira iz srca. Presegli smo sebične interese. Borimo se drug za drugega. Za skupno boljšo prihodnost. Imamo skupnega sovražnika. Še zlasti odločni smo mladi, ki smo odrasli v režimu senilnih in zlobnih starcev. Jezni smo in nikogar se ne bojimo. Na ulicah smo skupaj tudi tisti, ki bi se drugače drug drugega izogibali. To je večje od vseh nas. Če so oblasti prekinile spletno povezavo, jim ulične povezave ne bo uspelo prekiniti.«

* * *

Podobno so razlagali vsi moji sogovorniki med šestnajstim in petiintridesetim letom, ki sem jih zaradi visoko dvignjenih prstov v znak zmage poimenoval generacija V. Morda bi jih bilo treba, junake arabskih ulic, imenovati generacija www.

Če »stroka« razlaga, da je medmrežje eskapizem, umik iz realnega sveta, je resnica na ulicah Tunisa, Amana, Sane in Kaira drugačna. Digitalna generacija je odšla na analogne ulice in prestrašenim staršem pokazala, da se je mogoče spopasti z dinastičnimi tiranijami na zahodni pogon. Zato so se artikulirani in izobraženi mladini, gonilu ljudske vstaje, na ulicah Kaira kmalu pridružili še drugi, do zdaj nevidni nasprotniki režima.

Mladi so ubili strah, ranili privilegije oportunizma in pretresli celotno Severno Afriko in Bližnji vzhod. Diktatorji so v očeh še včeraj prestrašenih in poniž(a)nih ljudskih množic postali nasprotniki, s katerimi se je mogoče spopasti.

* * *

»Mubarak, kar nisi storil v tridesetih letih, stori zdaj,« je pisalo na velikem rumenem papirju, ki ga je pred seboj držala 26-letna Samia Singer. Samia je zaposlena v oglaševalskem podjetju. Govori popolno angleščino. Na ulicah je od začetka protestov. V zadnjem tednu je spala le nekaj ur. Tudi ona je dolge mesece sodelovala v pripravi protestov. »To so zgodovinski dogodki. Za vsako uro, ki jo preživim doma, mi je žal. Ne dvomim, da je to vrhunec mojega življenja. Naših življenj. Še pred desetimi dnevi nisem verjela, da je kaj takega mogoče. Ko sta zaživela facebook in twitter in ko so ljudje spontano začeli prihajati na ulice, sem upala, da se lahko kaj spremeni. Ko sem videla, da je izginil strah, sem vedela, da je režim poražen,« mi je razlagalo pogumno dekle, ki pravi, da se bodo morale po (morebitnem) Mubarakovem padcu združiti vse egiptovske opozicijske skupine in civilno-družbena gibanja. »Nimamo voditelja. Imamo le načrt A. Rezervnega načrta ni. Oblasti imajo le dve možnosti: da se umaknejo ali pa da nas poskušajo vse pobiti. Vmesne poti ni. V kompromis z zločinci ne bomo nikoli privolili. Prepričana sem, da se bomo čez nekaj dni vsi zbudili v prvo svobodno egiptovsko jutro in začeli graditi prihodnost v skladu s svojimi željami,« je nadaljevala Samia.

Hodeči mrtvec

»Še nedolgo si nisem upal niti sanjati, da nam bo kdaj uspelo ogroziti režim Hosnija Mubaraka, toda danes je on hodeči mrtvec. S prijatelji, sosedi in znanci smo ves čas na ulicah. Imamo dve nalogi. Borimo se proti oblasti in varujemo svojo četrt in družine.

Pred vašimi očmi se rojeva nov Egipt. Spremembe prihajajo od ljudi. V Egiptu smo edina prava opozicija ljudske množice. Zdaj nas nič več ne more ustaviti,« mi je povedal 26-letni Adam, ki v »normalnem življenju« na drugem koncu mesta vodi umetniško galerijo. V zadnjih dnevih je čopič zamenjal za aluminijasto bejzbolsko palico, s katero je skrbel za red in mir v svoji četrti ob mostu, ki prek otoka Zamalek vodi v poslovno četrt Mohandissen. »Do prejšnje sobote zgodaj zjutraj smo se pretepali s policisti v civilnih oblačilih, ki so se obnašali kot gestapovci. Oni so ubili največ ljudi. To je bil Mubarakov obupen poskus ustrahovanja ljudi, a strahu smo se znebili že v petek, ko smo tako množično odšli na ulice. Vsi moji prijatelji in sorodniki so pripravljeni umreti za svobodo. Dovolj je bilo diktature. Ljudje bomo prevzeli oblast,« je kar vrelo iz izobraženega mladeniča, ki je dneve preživljal na Trgu osvoboditve, noči pa na mostu preko reke Nil.

»Naše sporočilo je skupno in preprosto – Mubarak, odidi! Danes še ima možnost oditi v miru in dostojanstveno. Če bo vztrajal na oblasti in poskušal obračunati z ljudmi, ga čaka huda kazen. Ljudsko maščevanje,« je razlagala Farida Elkean, profesorica arabskega jezika na prestižni ameriški univerzi v Kairu. »Moji nadrejeni so vse študente poslali domov in za nedoločen čas zaprli univerzo. Močno upam, da bomo kmalu nadaljevali pouk. In to v novem, svobodnem Egiptu,« je nadaljevala gospa Farida, ki je med lahkotnim prepirom s prijatelji dodala, da je bil Hosni Mubarak dolgo dober predsednik in voditelj. »Zato močno upam, da bo dovolj pameten, da bo čim prej odstopil. On ni Sadam Husein; ne sme umreti kot pes. Oditi mora v miru. Čas je za spremembo. Upam, da bo ameriški predsednik Barack Obama končno spregledal, kaj se dogaja v Egiptu in Mubaraku javno svetoval, naj se pobere.

Takoj! Ti protesti so izraz ljudske volje. Bolj iskreni in srčni ne bi mogli biti. Ne bomo dovolilil, da jih kdo ukrade ali izkoristi. Sem liberalka in nasprotnica islamskega fundamentalizma, vendar Muslimanska bratovščina nikakor ni skrajna organizacija. So del protestov in propaganda proti njim v zahodnih medijih se mi gnusi,« je povedala profesorica, ki ni mogla zadržati solz. Dodala je, da protestov brez pogumne mladine ne bi bilo. »Dali so nam lekcijo.«

V četrtek ji je krvavelo srce.

»Hočemo svobodno odločati o svoji usodi. Svoje želje in pričakovanja smo zelo jasno izrazili. Celo mesto je zunaj. Nič nas ne more ustaviti. Tu smo vsi – od ljudi, ki beračijo, do akademikov in športnikov. Danes smo vsi enaki,« je razburjeno govoril Ahmad Radwan, ki je na proteste v torek s tremi prijatelji, vsi trije so doktorji medicine, prišel že osmi dan zapored. »Utrujeni smo, nič ne spimo, malo jemo. Zgodovina se ne zamuja. To je naša dolžnost in prva priložnost v tridesetih letih. Če nam ne bo uspelo danes, nam ne bo nikoli. Prihodnost je v naših rokah,« je dejal mladi zdravnik, ki niti malo ni dvomil, da je osvoboditev blizu.

* * *

Namesto slavja je v sredo in četrtek šival rane svojih tovarišev z ulic. Kazalo je, da bo imel v naslednjih dnevih še veliko dela.