Režim sirijskega predsednika kupuje čas

Vzvodi, ki jih sirska oblast uporablja za brzdanje demokratičnih tendenc prebivalstva, močno variirajo. Višanje subvencvij za javne uslužbence, manjši nadzor nad internetom, socialnimi omrežji vsaj na površju napovedujejo omejene politične spremembe.

Objavljeno
20. februar 2011 21.32
Ju. K., zunanja politika
Ju. K., zunanja politika
Damask - Četudi je opozicija v dogajanju v Egiptu in Tuniziji zaznala ključni trenutek, ji priložnosti ni uspelo izkoristiti; sistem, ki se udejanja prek pripadnikov tajne policije in ga apolitično prebivalstvo razume kot povsem samoumevnega, za alternative ni poslušen. Podobno kot drugod po Bližnjem vzhodu je v sirski zavesti nabor opcij zreduciran na dve: ohranitev sedanjega stanja ali popoln kaos.

Še vedno ni povsem jasno, kaj je ključno prispevalo k neuspehu »dneva jeze«, ki so ga uporabniki socialnih omrežij napovedali za 4. februar. Koalicija opozicijskih strank, znana pod imenom Damaščanska deklaracija za nacionalne demokratične spremembe, pozivov k ustaji ni podprla. Manjše skupine, ki so ob vrhuncu egiptovskih protestov na ulicah glavnega mesta izkazovale naklonjenost odstranitvi režima, ki je v primerjavi s sirskim na splošno veljal za manj ekstremnega, so oblasti na koncu pridržale, piše Financial Times. Okrepljeno delovanje varnostnih sil, posebej tajne policije mukabarat, pri marsikom zbuja nelagodje. Zborovanja, če do njih pride, ne trajajo dolgo. Vse več je tudi aretacij.

Vzroki vsesplošne neodzivnosti prebivalstva, kakor si jih razlaga Zahod, so večplastni. Njihov izvor sega v osemdeseta leta, ko je odziv vladajoče elite na sunitsko vstajo poleg depolitizacije prebivalstva in naraščanja strahu pred režimom zahteval več tisoč življenj. Od tod tudi prepričanje nekaterih, da do političnih sprememb v Siriji ne bo prišlo na enak način kakor v Egiptu in Tuniziji. Kot v ostalih despotizmih arabskega sveta je samoohranitev prioriteta batističnega režima predsednika Bašarja al Asada. Podlaga zanjo je strah: nasilje v sosednjem Iraku in Libanonu je sirska vlada uporabila kot dokaz posledic velikih političnih sprememb. Takšne alternative prebivalstvo seveda nikoli ne bi sprejelo.

Na preživetje Asadovega režima bodo po ocenah analitikov v prihodnosti še najbolj vplivale gospodarske razmere. Economist v naraščanju subvencij, ki jih država podeljuje javnim uslužbencem, vidi le začasno rešitev; večino, ki je izključena iz politične in državne sfere, ob dvajsetodstotni brezposelnosti in malo možnostih za preboj in preživetje napovedane poteze v smeri bolj svobodnega trga ne bodo zadovoljile, med drugim zapiše britanski tednik in doda, da reforma gospodarstva in porast svoboščin na eni strani ter režim, ki temelji na korupciji, na drugi nikoli ne bodo združljivi.

Če želi oblast ustvariti nova delovna mesta, ji ne preostane drugega kot preureditev obstoječega ekonomskega modela še iz časov predsednikovanja Bašarjevega očeta Hafeza al Asada. Če ne drugega, to po prepričanju ekonomistov zahteva upadanje dobička iz načrpane nafte. Umik enega od glavnih zagotovil miru – državnih subvencij – bi bil politično tvegan, a neizogiben. Sirijci, ki redno spremljajo razvoj dogodkov v regiji (oblast je nedavno sprostila blokado interneta in socialnih omrežij), so z razmerami v domovini čedalje bolj nezadovoljni. Pazljivi ostajajo na vsakem koraku, tudi pri dajanju izjav. Spremembam željnim kaj drugega kot potrpežljivost niti ne preostane.