Podnevi je sicer v naselju Ben Kašir, kjer živi z ostalimi delavci, mirno, ponoči pa ga navdaja občutek tesnobe. »Luči v naselju takrat ugasnemo, saj so ropi pogosti,« je povedal. V trgovinah v Tripoliju ni več mogoče dobiti osnovnih živil, na bencinskih črpalkah pa ne goriva. »Ob cestah in na višjih stavbah se krepi navzočnost vojakov in policistov. Razmere so zelo napete. Nekateri smo živčni, drugi pa pravijo, da spijo dobro.«
Uslužbenec Gričnikovega podjetja Albin Ogulin nam je dejal, da si sicer želi domov, a da se tam, kjer so nastanjeni, počuti razmeroma varno. »Že drugi ali tretji dan strelov skorajda ni slišati. Najbrž pa tudi močno deževje vpliva na to, da so se ljudje večinoma poskrili po hišah.« Na vprašanje, ali jih je zaradi napovedane bitke za Tripoli, ki naj bi se pripravljala, kaj strah, je odgovoril: »Zakaj bi nas bilo? Saj o tem poslušamo že ves teden!« Z Libijci v bližnji okolici se ne družijo. Nikoli ne veš, kdo je na čigavi strani, je navrgel Ogulin. Družine delavcev so medtem ostale v domovini. »Po elektronski pošti sprašujejo, kako je, in jim pač odgovoriš, da tukaj ni nič takega.« Kljub temu pa komaj čaka, da odide. »Ne bomo nosili glave na prodaj!«
Ko smo skušali v Libijo priklicati še enega slovenskega poslovneža, se nam je na telefon oglasil nekdo drug. Predstavil se je kot Mahmud Medžim, Libijec. »Že pred dnevi se je vrnil v Slovenijo,« nam je povedal o usodi iskanega poslovneža. Na vprašanje, kako sam doživlja dogajanje v Tripoliju, je odgovoril, da je vse povsem normalno. Na ulicah da ni videti ne vojske ne policije. V odgovor smo ga pobarali, da se menda pripravlja bitka za glavno mesto, iz Bengazija pa prihajajo novice o tem, da se protestniki oborožujejo. »Ah, to so napačne predstave, ki jih podajajo mediji,« se je zarežal v slušalko.