Trije scenariji za Egipt

Milijonska množica ljudi v Kairu, kjer je bilo pred 25. januarjem na protivladnih protestih redkokdaj več kot nekaj sto ljudi, je ohromila državo in poslala egiptovskemu predsedniku glasno, jasno sporočilo, da mora takoj oditi. Mubarakova obljuba o počasnem umiku in napoved političnih reform odpirata niz vprašanj, kaj se bo zgodilo: Ali lahko zdrži do septembra? Kakšni so scenariji, če bo prisiljen oditi? Bo oblast prevzela vojska? In če ne ona, kdo sploh? Možne scenarije tačas preigravajo v Beli hiši, v bližnjevzhodnih palačah, kjer se bojijo radikalnega preoblikovanja političnega zemljevida, in v medijih, kjer poskušajo razumeti, kaj se dogaja v najštevilčnejši arabski državi, ki je venomer dajala takt temu delu sveta.

To je bila zmagoslavna parada brez zmage, je v Independentu zapisal Robert Fisk. Egiptovska vojska in ameriška vlada več kot očitno delujeta usklajeno in kot tihi zvočnik narekujeta sporočilo z osrednjega kairskega trga v predsedniško palačo, je komentiral dunajski Standard. Mubarakov govor, drugi po vrsti, odkar se je pred dobrim tednom dni v Egiptu začel državljanski upor, je bil pomenljiv in vreden podrobnejše analize. Ne glede na njegovo kljubovanje je bilo opaziti, da je predsednik ranjen in da je nekje vmes priznal, da je izgubil državo. O sebi je govoril kot o tretji osebi, na nekem mestu je rekel, da je »Hosni Mubarak ... ponosen na dolga leta, ki jih je preživel v služenju svojemu narodu«. V grobem zdaj ostajajo tri možnosti: malo verjetna, da se bo predsednik oklepal oblasti do jeseni in da se bo obdržal ob pomoči lojalne policije, kar pomeni ponovno konfrontacijo z demonstranti; to je očitno poskušal konec tedna. Vmesna rešitev, da bo odstopil, denimo zaradi zdravstvenih razlogov, in izročil oblast Omarju Sulejmanu, pri čemer je precej nejasno, kaj sploh hoče vojska. In tretja različiča, to je uveljavitev volje množic, ki hočejo takojšnjo vzpostavitev vlade narodne rešitve in svobodne, poštene volitve.

Lahko Mubarak 
zdrži do septembra?

To se zdi malo verjetno. Poziv, glede katerega so si prebivalci Egipta edini, je, da mora predsednik nemudoma oditi in da bodo, dokler se to ne bo zgodilo, vztrajali na protestih. Po njegovem torkovem televizijskem govoru so ljudje vzklikali: »On bo šel, mi bomo ostali!« Na ulicah jih je bilo približno milijon, kar je osupljiva številka. Nobenega znaka ni opaziti, da bi bili pripravljeni odstopiti od svojih zahtev, v enem tednu zahtevajo od Mubaraka več, kakor je bil pripravljen ponuditi v tridesetih letih. S samo množičnostjo so ohromili državo in naredili Mubarakov položaj neubranljiv. Toda pomenljiv element, samo nekaj ur po predsednikovem govoru, so bile skromne demonstracije v podporo Mubaraku, kar nakazuje, da se tudi lojalisti ne bodo zlahka vdali. Vsekakor bo odločilnega pomena, kako se bo odzvala vojska. Povedala je, da ne bo uporabila sile, protestnikom je priznala »legitimnost zahtev«, kaj drugega ji po tem, ko je policija izgubila nadzor, ni preostalo. Če bi prišlo do spopada med lojalisti in protestniki, bi se dinamika spremenila in vojska bi se znašla pred težavno izbiro: ali bi pustila na cedilu predsednika ali bi izgubila priljubljenost v javnosti. Močno negotovo je, koliko Egipčanov bo sprejelo tisto, kar zdaj ponuja Mubarak, toda nekateri opazovalci hkrati omenjajo, da se je njegov zadnji govor dotaknil sloja ljudi, ki hoče, da bi se poslovil dostojanstveno, ne s ponižanjem.

Lahko oblast 
prevzame vojska?

Če bo Mubarak prisiljen oditi, je prvi scenarij vojaški, namreč predaja oblasti sedanjemu podpredsedniku Sulejmanu oziroma kakemu drugemu poveljniku, če bi se omenjeni izkazal za nesprejemljivega. Druga možnost je vmesna vlada, kar bi po vsej verjetnosti pomenilo neko vrsto sodelovanja z vojsko do izvedbe volitev oziroma vzpostavitve nove vlade.

Medtem ko večina protestnikov na kairskih ulicah in trgih vztraja, da general Sulejman, ki ga je predsednik na hitro postavil za svojega namestnika, ni sprejemljiva izbira, so stališča opozicijskih skupin nejasna. Čeprav jih omenjena izbira ne zadovoljuje, ga nekateri uvrščajo v »svet pooblaščencev«, ki naj bi v prvi vmesni etapi pripeljal stvari do svobodnih volitev. V kolikor ne bi bil primeren Sulejman, bi lahko vojska za predsednika izbrala koga drugega, čeprav je to glede na okoliščino, da hoče egiptovska vojska predvsem obdržati ameriško vojaško pomoč, manj verjetno. Po enem od scenarijev bi Egipt lahko sledil Sudanu leta 1985, ko so nemiri pripeljali do prevrata, vmesne vojaške vlade in volitev.

Kdo, razen vojske?

Težko je reči, kdo v Egiptu predstavlja ljudi, ki so napolnili ulice. El Baradei, ki je že prej nakazal zanimanje za predsedniški položaj, je videti zelo priljubljen, toda njegovo priljubljenost bo treba šele preveriti. Registrirane egiptovske opozicijske skupine so v času Mubarakove vladavine postale šibke, razdrobljene, kompromitirane. V zadnjem času so se pojavili vplivni posamezniki, poleg upokojenega diplomata Mohameda el Baradeija tudi intelektualec Ahmed Zevail, oba nobelovca. Toda njihova skupna politična stališča ne sežejo onkraj cilja strmoglaviti Mubaraka, in kar zadeva vprašanja oblikovanja vladne politike, bi se te skupine nadvse hitro razšle. Edina skupina v državi, ki ima široko nacionalno mrežo, ki sega v vse plasti družbe, so Muslimanski bratje. Vrsto let so bili prepovedani, a so kljub temu ostali mogočna sila. Negotovo pa je, kolikšno podporo imajo, saj v Egiptu ni bilo nikoli svobodnih volitev in niti ne zanesljivih javnomnenjskih anket. Nekateri analitiki poudarjajo, da ima ta skupina 20- do 40-odstotno podporo. V vsakem primeru bi lahko množično mobilizirala svoje privržence in zapolnila politični vakuum. Negotovo pa je, ali bi se Muslimanski bratje sploh potegovali za oblast, saj so, po sili razmer, najbrž vajeni potrpežljivosti. Pred prihodnjo vlada, kakršna koli že bo, bodo velikanska pričakovanja, ki jih bo nadvse težko uresničiti; ne gre samo za pereča notranja vprašanja, kakor so delovna mesta in cene hrane, temveč tudi za prvovrstne zunanjepolitične dileme Bližnjega vzhoda.