Ugibanja o vojaškem napadu na Libijo

Tripoli - Najpogosteje je slišati razprave o tem, da bi bilo nujno s soglasjem varnostnega sveta Združenih narodov sprejeti takojšnjo prepoved letenja v zračnem prostoru nad Libijo, ki bi jo zagotovile letalske sile ZDA in zahodnega zavezništva. Po splošnem prepričanju bi bilo tako mogoče ustaviti napade Gadafijevega letalstva na upornike, saj bi učinkovito zmanjšali vojaško premoč, ki jo ima polkovnik zaradi uporabe bojnih letal nad uporniki iz vzhodnega dela države, hkrati pa bi ustvarili tudi razmere za zmago upornikov nad diktatorjem.

Pozivi k prepovedi poletov

Po poročanju agencij sta predvsem nekdanja ameriška predsedniška kandidata John Kerry in John McCain konec prejšnjega tedna vsak s svoje (demokratske in republikanske) strani pozivala, naj ZDA s pomočjo Nata zagotovijo prepoved letenja nad Libijo, vendar je bilo iz krogov administracije predsednika Obame menda posredno slišati pomisleke, da take prepovedi letenja ni tako preprosto zagotoviti, kot se to nekaterim zdi. Po eni strani ni mogoče zanesljivo trditi, da Rusija in Kitajska v varnostnem svetu ne bi z vetom blokirali takega vojaškega posega, po drugi strani pa tudi sama izvedba učinkovite blokade zračnega prostora nad tako veliko državo, kot je Libija, ni »nekakšna video igrica«, kot je dejal šef štaba v Beli hiši William Daley. Za učinkovito blokado zračnega prostora je namreč treba – tudi če bi varnostni svet takoj dal soglasje – najprej uničiti celotno Gadafijevo protiletalsko obrambo. To pa po vojaško pomeni silovit letalski in raketni napad na vse ključne vojaške objekte v državi, po katerem pa je seveda treba imeti na voljo tudi dovolj letal, s katerimi je prepoved poletov nato mogoče tudi učinkovito nadzorovati.

Američani pa zadostnega števila letal, kljub navzočnosti svoje letalonosilke v Sredozemlju, po besedah obrambnega ministra Roberta Gatesa ta trenutek nimajo. Po drugi strani je treba upoštevati tudi to, da bi vsakršna resnejša vojaška pomoč upornikom seveda pomenila tudi bombardiranje položajev Gadafijevih plačancev in da bi bila povezana s precejšnjimi žrtvami med civilnim prebivalstvom. V to pa se vsaj Obamova administracija, verjetno tudi zaradi Busheve napake s Sadamom, ne bo pripravljena spustiti brez jasnega, tudi mednarodno neoporečnega dokaza, da gre za obračun z diktatorjem, ki je začel pobijati civilno prebivalstvo.

Brez Nata ne bi šlo

Razlog za ameriško previdnost v primeru vojaškega napada na še eno muslimansko državo je ob pomislekih, da bi bila to lahko celo voda na mlin Al Kaidi, tudi povsem upravičen strah, da bi se utegnila ameriška vojska v Libiji ujeti v past, precej podobno iraški ali afganistanski. Zato tudi Kerry in McCain opozarjata, da brez sodelovanja Nata ne bi šlo, da bi bilo treba pri letalski podpori za nadzor zračnega prostora nad Libijo obvezno uporabiti tudi zavezniška oporišča v Italiji in Španiji (kjer pa zaradi bližine Libije nad tem niso najbolj navdušeni) in da morebitni poseg kopenskih sil tudi zaradi razsežnosti Gadafijeve puščavske džamaharije in vseh možnih posledic najbrž ne pride v poštev.

Vse bolj glasne grožnje Nata in njegovega generalnega sekretarja Andersa Fogha Rasmussena, ki je v Bruslju pred sestankom obrambnih ministrov zavezništva (v četrtek in petek) razlagal, da si »nikakor ne more predstavljati, da bi mednarodna skupnost in Združeni narodi zgolj nemočno opazovali Gadafijevo sistematično vojaško obračunavanje z libijskim prebivalstvom«, in da se mora zavezništvo zato za vsak primer »pravočasno pripraviti na blokado zračnega prostora nad Libijo«, utegnejo torej ob očitni zadržanosti in previdnosti Washingtona zveneti precej v prazno. Še posebno, ker tudi Rasmussen dosledno vztraja, da je za kakršno koli akcijo Nata obvezen pogoj prav jasen mandat ZN.

Najverjetnejši scenarij: vojaška pomoč upornikom

Veliko verjetnejši od vseh teh groženj z napadom se torej zdi scenarij, o katerem potihoma ugiba večina poznavalcev razmer, ki se pri tem sklicujejo vsak na svoje neimenovane vire v ameriških oboroženih silah. Predsednik Obama bi se po teh namigih, če se bodo boji v Libiji še zaostrovali, Gadafi pa se ne bo hotel umakniti, verjetno lahko odločil za izdatno ameriško vojaško pomoč upornikom, ki bi jim jo zagotovile posebno izurjene enote ameriške vojske. Po eni strani bi upornikom z navpično vzletajočimi propelerskimi letali in helikopterji, ki ne potrebujejo letališč za pristajanje (v bližino libijskih obal sta jih že pripeljali ameriški amfibijski vojaški ladji za podporo enotam Ponce in Kearsarge) lahko dostavile učinkovito oborožitev, tudi protiletalsko, s katero bi se potem lahko sami obvarovali pred napadi Gadafijevih letal, po drugi strani pa bi ameriški specialci uporniškim skupinam hkrati posredovali tudi ves potreben »know-how« in tudi vso tehnično opremo za učinkovit boj proti diktatorju in njegovim plačancem.

Toda tudi za tako pomoč bi morali v Washingtonu seveda najprej natanko vedeti, kdo so uporniki, v čigave roke bo šla ameriška vojaška oprema, predvsem pa bo moralo biti Obamovi administraciji kristalno jasno, kakšne cilje imajo v mislih prevratniki in kaj nameravajo storiti z državo, ko jim bo enkrat uspelo zrušiti ponorelega diktatorja. Kajti Libija ni Egipt, kjer je bilo od začetka upora jasno, na koga se je treba opreti, da bo za prevratnike vse po novem, za ključnega zaveznika in tudi dolgoletnega podpornika Mubarakovega režima pa kljub temu vse po starem in še vedno dovolj predvidljivo ter obvladljivo.