Tiskane izdaje
Med poletom proti egiptovski prestolnici je slutil, da bo proteste preživel v kehi. Za svobodo je bil, tako se je odločil že davno, pripravljen plačati najvišjo mogočo ceno. In še zdaleč ni bil edini.
Na Trgu osvoboditve, kamor je z generacijskimi tovariši – izobraženimi in artikuliranimi mladci in mladenkami, ki jim je bilo dovolj laži politike in prestrašenosti svojih staršev – spravil stotisoče ljudi, so ga obstopili štirje pripadniki egiptovske varnostno-obveščevalne službe, ki jo je tedaj še vodil zdajšnji (pod)predsednik Omar Sulejman. Čez oči so mu privezali ruto, ga vklenili in odpeljali na neznano lokacijo. Tik preden so ga odpeljali, mu je prek mobilnega telefona na Tviter uspelo poslati sporočilo: »Molite za Egipt. Vsi smo pripravljeni umreti.« Nekaj ur pred tem je sprožil medmrežno kampanjo v podporo Nobelovemu nagrajencu in nasprotniku režima Mohamedu El Baradeju, ki se je, tako kot on, ravno vrnil v domovino.
Vael Gonim je v zaporu – brez kakršnegakoli stika z zunanjim svetom – preživel dvanajst dni. Ves ta čas je veljal za pogrešanega. Med mojimi mladimi egiptovskimi sogovorniki na trgu Tahrir je veljal za mučenika in simbol upora proti diktaturi. Bili so prepričani, da so ga Mubarakovi in Sulejmanovi možje ubili. To ne bi bilo nobeno presenečenje: v zadnjih treh desetletjih je v Egiptu (ne)znano kam izginilo na tisoče pogumnih mož.
Ko so ga oblasti zaradi pritiska njegovega delodajalca, ki je sam po sebi močnejši od diplomatskih služb marsikatere evropske države, v ponedeljek izpustile na prostost, je bila njegova domovina nepovratno spremenjena. Prek Tviterja je sporočil, da je živ in svoboden, in v televizijskem intervjuju povedal, da je on tisti, ki je postavil spletno stran, ki je protirežimskim protestom dala odločilen pospešek. Ob tem je nekajkrat ponovil, da on sam nikakor ni pomemben. Dejal je, da je predsednik Mubarak za Egipt veliko žrtvoval in da mora biti njegov sestop z oblasti dostojanstven. Oblasti je pozval k čimprejšnji razpustitvi vladajoče Nacionalne demokratične stranke. Njegov intervju je na ulice pritegnil na tisoče novih protestnikov.
Ljudska vstaja, ki je svojo platformo temeljila na odsotnosti političnih, družbenih, religioznih in ekonomskih konceptov ter prepoznavnih voditeljev in skupin, v katere bi državni propagandni stroj lahko usmeril prst, je, hočeš nočeš, dobila svojega neuradnega voditelja.
Takoj zatem se je Vael odpravil proti Trgu osvoboditve. Šele tam je izvedel, da so oblasti med njegovo odsotnostjo ubile najmanj tristo ljudi. Ko so povedali tragično novico, se je računalnikar in poslovnež sesedel. A njegova pojavnost na trgu, kjer je analogni revoluciji na digitalni pogon začelo zmanjkovati goriva, saj so oblasti na čelu z Omarjem Sulejmanom uspešno vodile podtalno operacijo »deli in vladaj«, je na ljudi delovala kot doping.
»Jaz sem le tipkal po svoji tipkovnici, zato nisem junak. Junaki ste vi, ki ste bili ves čas na trgu,« je izčrpani Vael dejal množici in dodal, da nasprotuje pogajanjem z oblastem, saj je bilo prelite že preveč krvi. »Spreminjamo državo, ki je trideset let preživela v diktaturi. Veliko časa bo potrebnega za spremembe, a na koncu bomo zmagali. Protestirali bomo, dokler bo treba. Spremembe se morajo zgoditi po mirni poti. Egipčani smo dobri ljudje. Zdaj ni čas za poravnavanje računov, temveč za gradnjo države.« Vael je s trga Tahrir nagovoril tudi predsedniško palačo: »Če ste pravi Egipčani, če ste junaški Egipčani, potem odstopite!« Sledile so ovacije.
Vaelove anonimnosti je bilo za vedno konec. Izkazalo se je, da je bil ravno on že nekaj mesecev administrator FB strani Vsi smo Haled Said. Ta je bila posvečena 28-letnemu mladeniču, ki so ga policisti v civilu 6. junija lani do smrti pretepli pred spletno kavarno v Aleksandriji, kjer je na medmrežju bil boj za človekove pravice in sedem dni pred smrtjo objavil posnetek policistov, ko si med seboj razdeljujejo zaplenjeno drogo. Oblasti so dejale, da je bil Haled preprodajalec droge in da so ga ubili v samoobrambi, a v javnost so prišli videoposnetki njegovega iznakaženega trupla. Haledova zgodba se je z Vaelovo pomočjo in pomočjo tovarišev iz »digitalne generacije« razširila po egiptovskih domovih in postala čustveno središče upora proti despotski vladavini Hosnija Mubaraka. Nihče izmed ljudi, ki so se pridružili spletnemu uporu, ni vedel, s kom se pogovarja in povezuje. Drug drugega so klicali – Haled. Prve proteste v Aleksandriji je oblast v svojem slogu brutalno zatrla, a spletno stran je do tedaj obiskalo že 600.000 ljudi. Na Googlovem iskalniku je bilo pod geslom »Haled Said« mogoče najti več milijonov zadetkov.
Vodilno vlogo pri obveščanju in ozaveščanju javnosti po medmrežju je prevzelo gibanje Mladina 6. aprila, ki obstaja že tri leta, z gibanjem pa sta bila tesno povezana tako Vael Gonim kot Haled Said. Mladim na ulicah Kaira so mnogi okosteneli komentatorji, ki svet »razumejo« v okviru preživetih konceptov, v zadnjih tednih očitali, da ne ponujajo nobene alternative. A to preprosto ne drži. Njihova platforma, ki so jo drug za drugim ponavljali na kairskem Trgu osvoboditve, je zvenela kot moderen političen program: »Naša ključna naloga je promocija političnih reform in demokratičnih oblik vladanja prek strategije nenasilja. Zahtevamo ustavne spremembe, še posebej na področju človekovih pravic in političnih svoboščin ter pravosodne neodvisnosti. Zahtevamo, da gospodarstvo nagovori revščino, brezposelnost, socialne krivice in korupcijo. Naš fokus so večinoma mladi in študenti. Naša tehnologija je internet.«
