Vojne, krize, represija

Po porazu Napoleona je Egipt prešel pod britansko vplivno območje. Prav Velika Bitanija je tudi izkoristila izbruh prve svetovne vojne in Egipt formalno razglasila za britanski protektorat, njegovo ozemlje pa med drugim uporabila kot odskočno desko za zasedbo Palestine in Sirije, s čimer je zadala smrtni udarec osmanskemu cesarstvu.

Po koncu prve svetovne vojne je skladno s politiko ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je podprl razpad nekdanjih imperijev in prizadevanje narodov za samoodločbo, gibanje narodno zavednih Egipčanov sestavilo odposlanstvo (vafd), ki je na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 hotelo zagovarjati neodvisnost Egipta. Britanske oblasti so člane odposlanstva brez velikega omahovanja pozaprle in deportirale na Malto. To je v Egiptu sprožilo množične proteste (znane kot Prva revolucija), ki so zahtevali okoli 800 življenj. Toda egiptovskega narodnega prebujenja ni bilo več mogoče ustaviti. Velika Britanija je zato leta 1922 enostransko razglasila formalno neodvisnost Egipta, oblast je izročila kralju Fuadu I., sama pa si je med drugim pridržala nadzor nad zunanjo politiko in Sueškim prekopom.

Odprava monarhije, razglasitev republike

Leta 1945 najdemo Egipt med ustanovnimi članicami Arabske lige, katere cilj je bil povezati arabske države severa Afrike in Azije. Njegov poskus, da bi maja 1948 - skupaj s Sirijo, Libanonom in Irakom - z vojaškimi sredstvi preprečil razglasitev neodvisne države Izrael na ozemlju britanskega mandatnega območja Palestine, se je klavrno izjalovil. Na notranjepolitičnem področju narašča kritika vladanja kralja Faruka, korupcija se bohoti, zaradi čedalje močnejših zahodnih vplivov se krepi moč leta 1928 ustanovljenih Muslimanskih bratov.

Leta 1952 skupina mladih častnikov strmoglavi kralja Faruka, ki je po njihovem mnenju kriv za poraz v prvi izraelsko-arabski vojni. Po krajšem intermezzu leta 1953 častniki odpravijo monarhijo in razglasijo republiko, leto pozneje pa vodenje Egipta prevzame 36-letni polkovnik Gamal Abdel Naser, ki se spričo svojega upiranja Izraelu in Zahodu nasploh v nekaj letih razvije v karizmatičnega in izjemno priljubljenega voditelja, ne samo v Egiptu, ampak v celotnem arabskem svetu.

Naserizem

Naser izvede zemljiško reformo, uvede enostrankarski sistem in prepove vplivne Muslimanske brate; z naslonitvijo na socialistični svet, predvsem na Sovjetsko zvezo, in razvojno pomočjo z Zahoda in Vzhoda, želi v Egiptu zgraditi »arabski socializem«. Leta 1956 nacionalizira Sueški prekop (kar privede do sueške krize in ponižanja Velike Britanije in Francije), leta 1961 pa skupaj z Nehrujem in Titom zasnuje gibanje neuvrščenih.

Naserjeva karizma doživi uničujoč udarec s šestdnevno vojno leta 1967, ki jo je zaradi zaprtja Akabskega zaliva za izraelske ladje sprovociral Egipt in v kateri izraelska armada potepta vojske Egipta, Sirije in Jordanije ter zasede Sinajski polotok, Gazo, Golansko planoto, Zahodni breg in vzhodni Jeruzalem.

Sadat: od soldata 
do nobelovca za mir

Po Naserjevi smrti leta 1970 njegov naslednik Anvar el Sadat sprva nadaljuje politiko naslonitve na Sovjetsko zvezo, s katero sklene pogodbo o prijateljstvu, z Libijo in Sirijo pa sporazum o ustanovitvi (sicer nikoli udejanjene) Federacije arabskih držav. Skupaj s Sirijo na dan največjega judovskega praznika jom kipur oktobra 1973 napade Izrael, s čimer sproži t. im. jomkipursko vojno. Po začetnih vojaških uspehih, ki močno okrepijo v šestdnevni vojni hudo načeti egiptovski nacionalni ponos, se vojna sreča obrne in Sadat mora privoliti v premirje.

Dotedanjo politiko konfrontacije z Izraelom Sadat postopoma nadomešča s pogajanji, v katerih odigra posredniško vlogo ameriški državni sekretar Henry Kissinger, usmeritev v socialistični svet pa nadomesti čedalje močnejša naslonitev na zahodne industrijske države. Z dramatičnim obiskom Jeruzalema novembra 1977 Sadat lansira mirovno pobudo, ki ji je sledilo povabilo ameriškega predsednika Jimmyja Carterja v Camp David, kjer Sadat in izraelski premier Menahem Begin skleneta campdavidski sporazum, za katerega dobita Nobelovo nagrado za mir. Marca 1979 Egipt kljub odločnemu nasprotovanju Sirije, Libije, Alžirije, Iraka in Palestinske osvobodilne organizacije podpiše mirovni sporazum z Izraelom, s katerim si povrne Sinajski polotok.

Na notranjepolitičnem področju izvede Sadat previden prehod k večstrankarstvu, z ekonomskimi reformami pa konča s socialistično politiko »naserizma« in razrahlja moč države nad gospodarstvom ter ga s politiko »odprtih vrat« (infitah) odpre za tuje investicije. Gospodarske reforme so ustvarile bogat in uspešen zgornji ter razmeroma tanek srednji sloj, na življenje povprečnega Egipčana pa niso imele opaznega vpliva, kar je leta 1977 pripeljalo do množičnih socialnih protestov zaradi umika subvencij za osnovna živila.

Faraon Mubarak

Ko je skupina islamističnih oficirjev oktobra 1981 med vojaško parado izvedla atentat na Sadata, je bil Egipt že eden največjih prejemnikov ameriške pomoči. Politiko opiranja na Zahod je nadaljeval tudi njegov naslednik Hosni Mubarak, poveljnik letalstva v jomkipurski vojni, ki mu je uspelo znova vzpostaviti tesnejše odnose z arabskimi državami in obnoviti status Egipta kot ene vodilnih arabskih držav, kar je med drugim pripeljalo do ponovnega sprejema Egipta v Arabsko ligo.

Z gospodarskimi reformami v devetdesetih letih je Mubarak oslabil državni in okrepil zasebni sektor. Zaradi sodelovanje v prvi zalivski vojni je Mednarodni denarni sklad Egiptu odpisal obsežen del državnega dolga, kar vse je pripeljalo do tega, da se je egiptovski BDP v četrt stoletja od 1981 do 2006 skorajda početveril. Kljub temu morata dandanes kar dobri dve petini od 84 milijonov prebivalcev Egipta shajati z manj kot dvema dolarjema na dan.

Na notranjepolitičnem področju Mubarak vlada s pomočjo zakona o izrednem stanju, ki s kratko prekinitvijo velja že vse od atentata na Sadata leta 1981, in ki je skupaj z domnevno islamsko nevarnostjo glavni alibi za množično kratenje človekovih in političnih pravic prebivalcev Egipta. V državi formalno vlada strankarski pluralizem, dejansko pa gre za enostrankarsko državo, v kateri vladajoča Narodna demokratska stranka suvereno obvladuje (sicer povsem nepomembni) parlament, vsa izvršilna oblast pa je v rokah predsednika države, ki ustoličuje premiera in vlado, je poveljnik oboroženih sil, ima pravico zakonodajnega veta, izdajanja dekretov in razpustitve parlamenta, hkrati pa imenuje tudi vse guvernerje provinc, pomembnejše sodnike in vojaške častnike.