»Za strmoglavljenje Gadafija bo, 
žal, potrebnih še več žrtev«

O razmerah v Libiji, kjer protirežimski protestniki že dvanajsti dan na ulicah bijejo bitko za »svobodo«, smo se pogovarjali z bližnjevzhodno dopisnico RTV Slovenija Karmen W. Švegl. Oglasila se nam je iz mesta Tobruk, ki leži kakih 150 kilometrov od egiptovske meje.

Objavljeno
25. februar 2011 22.12
Mojca Zabukovec, delo.si
Mojca Zabukovec, delo.si
Kako ocenjujete trenutnerazmere v Libiji in kdo pravzaprav nadzoruje vzhod države? Je ta povsem v rokah protirežimskih sil?

Za Tobruk in kraje v bližini mesta lahko rečem, da so zagotovo v rokah protestnikov, opozicije. Razmere nadzirajo tako imenovani nacionalni odbori. Trdijo, da nadzorujejo ves vzhod države, vse do Bengazija. V roke upornikov naj bi danes padlo tudi mesto Misrata, od koder sicer še vedno poročajo o spopadih.

Kakšno je vzdušje med ljudmi, ki ste jih srečali?

Ljudje se veselijo, a se hkrati tudi bojijo. Številni med njimi si z rutami zakrivajo obraze. Žensk ni. Danes smo jih morda videli pet ali šest. Ljudje vpijejo »dol z Gadafijem«, prepevajo enake pesmi, kot smo jih slišali v Tuniziji in Egiptu, vendar se hkrati zavedajo, da so razmere v Libiji drugačne. Bojijo se, da se bo Gadafi dejansko boril do zadnje kaplje krvi, da bo uničil državo, za osvoboditev pa bo moralo umreti še veliko ljudi. Številni pragmatiki ostajajo doma. Bojijo se, da se bo režim znova okrepil in se potem maščeval nad tistimi, ki so se uprli.

Kako so organizirane protivladne sile? Imate občutek, da obstaja enotno politično vodstvo protestnikov?

Protivladne sile so organizirane, kot tukaj pravijo, v Nacionalne odbore. Te sestavljajo civilisti, večinoma organizatorji protestov. Če je pred vstajo še obstajalo več različnih skupin, nastalih okrog številnih disidentov, ki živijo v tujini, se zdaj zdi, da so protestniki združeni. Podobno kot v Egiptu imajo en sam cilj, in sicer strmoglavljenje dolgoletnega voditelja. Plemenski voditelji, ki so se sestali v Al Bajdi, so zatrdili, da med plemeni ni razdora.

Kako bi ocenili vojaško moč nasprotnikov Gadafijevega režima?

Čeprav je vojska prestopila na stran protestnikov in so ti izpraznili kar nekaj vojaških skladišč, so v primerjavi z režimskimi silami in dobro izurjenimi plačanci, ki si jih Gadafi lahko privošči, slabo oboroženi. Gadafijeve sile so takoj po tem, ko je vzhod države padel v roke protestnikov, bombardirale večino skladišč orožja, tako da njihovi nasprotniki nimajo kaj več kot nekaj kalašnikovk in lahkega orožja.

Napoveduje se »bitka za Tripoli«. Kakšen razplet je mogoče pričakovati?

Tripoli je zagotovo zadnja Gadafijeva trdnjava. Vso svojo moč bo usmeril v to, da bo tako tudi ostalo. Tam so skoncentrirane elitne enote, ki jih nadzoruje Gadafijev sin, t. i. plačanci. Ti imajo ob Gadafiju in lojalistih tudi največ za izgubiti, zato se bodo verjetno borili do konca. Razplet je težko napovedati. Znano je namreč, da polkovnik ni pragmatik in skoraj neverjetno je, da bi šel po Mubarakovih, še manj pa po Ben Alijevih stopinjah. Mislim, da se bitka za Tripoli ne bo tako hitro končala.

Kdo so pravzaprav plačanci, o katerih se toliko govori? Koliko jih je in ali še prihajajo v državo?

V Libiji jih je kar precej. Verjetno novi še prihajajo, predvsem v Tripoli. Videla sem kar nekaj posnetkov, ki so jih z mobilnimi telefoni posneli domačini. Razlagali so mi, da so na njih afriški plačanci iz Čada, Nigra, pa tudi iz Gane. Skupino temnopoltih moških so protestniki zajeli in se nad njimi tudi surovo znesli. Od njih so izsilili priznanje, da jim je Gadafi plačal visok znesek za vsakega ubitega Libijca. Nato jih je jezna množica pobila.

Kako močan je danes Gadafijev režim?

Kot rečeno, zanese se lahko na svoje elitne enote, ki jih nadzorujejo on in njegovi sinovi, ter na plačance, ki se seveda borijo za denar. Na ljudi pa mislim, da ne, saj ima čedalje manj podpore.

Koliko ozemlja še nadzira?

Režim najverjetneje nadzira še kaki dve tretjini ozemlja. Tretjina, torej vzhod države, ki pa je zaradi številnih naftnih polj in zalog plina izredno pomemben, pa je v rokah revolucionarjev.

Spremljali ste vstaji vTuniziji in Egiptu. Kakšne so razlike in vzporednice med tamkajšnjim dogajanjem in razmerami v Libiji?

Libija ni ne Tunizija ne Egipt. Če je tunizijski voditelj Ben Ali dokaj hitro zapustil državo in se je tudi Hosni Mubarak, ki je veljal za nekoga, ki sedi trdno v sedlu, na koncu vdal, se Gadafi ne po pustil pregnati tako zlahka. Tako v Tuniziji kot v Egiptu je šlo za neke vrste ljudsko vstajo. Udeleževale so se je cele družine, protesti v Kairu so spominjali na rajanje. Tukaj ni tako. Med protestniki so moški, režim jih skuša razgnati s kroglami. Režim se za svoje preživetje bori veliko odločneje. Za strmoglavljenje Gadafija bo zato, žal, potrebnih še več žrtev.