Bernarda Kropf: Zadevi želim priti do dna, naj bo še tako kruto in boleče

Kandidatka za Delovo osebnost leta: najglasnejša soseda Kemisa, ki se v imenu Vrhničanov bojuje proti onesnaževalcu.

Objavljeno
15. december 2017 07.00
Posodobljeno
15. december 2017 07.00
Maja Prijatelj Videmšek, Borut Tavčar
Maja Prijatelj Videmšek, Borut Tavčar

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

Bernarda Kropf je po nesrečnem naključju postala javna osebnost. Kot najbližja soseda Kemisa je bila pač najbolj izpostavljena posledicam požara v največjem podjetju za zbiranje nevarnih odpadkov, vendar kdor karizmatično gospo spozna osebno, ve, da ni naključno postala Erin Brockovich slovenskega okoljevarstva, ki je spodbudila povezovanje interesno močno razkropljenih okoljskih civilnih pobud. Na lokalni ravni je predvsem dala glas zaradi požara prestrašenim prebivalcem Sinje Gorice in Vrhnike ter se tudi z njihovo pomočjo in oborožena s tehtnimi argumenti in podatki vztrajno bojuje proti korporativni in birokratski ignoranci.

Tako je opisala svoje doživljanje požara v Kemisu, ki je nedvomno najhujša ekološka katastrofa v zgodovini samostojne Slovenije. »Pred nesrečo sem prišla domov iz službe. Razmere so se po začetku požara močno poslabšale, zato smo se umaknili v Ljubljano. Dan po nesreči sem ob kavi v poročilih videla, da so se razmere umirile in da je nevarnost minila. Skratka, da je vse v redu. Tako sem se vrnila domov, vendar sem ob pogledu na Tojnico takoj doumela, da ni vse v redu.«

Tojnica je bila prve dni po požaru videti mrtva reka, naj glasovi razuma še tako dopovedujejo, da reka ne more umreti. Ker uradne institucije niso uslišale prošnje Kropfove po odvzemu vzorcev vode za toksikološko preiskavo dela potoka, ki teče mimo njene hiše, se je odločila, da jo financira sama. Z denarjem, ki je bil sicer namenjen za delovanje njenega podjetja, je pri Nacionalnem inštitutu za biologijo naročila dodatno, ekotoksikološko analizo vzorcev vode, ki je pokazala, da so v potoku rakotvorne in mutagene snovi. To je omajalo uradne rezultate, predvsem pa pokazalo na širšo problematiko onesnaženosti vrhniškega okolja zaradi preteklih industrijskih bremen. »Čutila sem, da javnost mora izvedeti, da ni vse tako rožnato, kot govorijo institucije, ki so se ukvarjale s preiskavami,« pojasnjuje svojo odločitev za delitev rezultatov raziskave z javnostjo.

Kropfova je tudi najglasneje opozarjala, da so sporočila, ki jih je objavljala Šestanova medresorska delovna skupina, ustanovljena za boljšo koordinacijo aktivnosti po požaru, prazna, saj puste številke krajanom niso povedale ničesar o škodi, ki jo je požar povzročil njihovemu zdravju in okolju – sama je še dolgo po njem zoprno pokašljevala –, še manj o dolgoročnih tveganjih. Tudi sama je večkrat naletela na zid molka pri pristojnih inštitucijah, ki so njenim prošnjam po celovitejši in strokovni interpretaciji podatkov »ugodile« s prelaganjem odgovornosti z druge na drugo. Vendar z zahtevami ni odnehala.

Tudi zaradi njene vztrajnosti je država v postopek ocene sanacije Tojnice in nadaljnjih korakov vključila strokovnega izvedenca Mihaela Tomana. Ta je ovrgel možnost, da so rakotvorne snovi posledica požara, večjo verjetnost je pripisal strupenim izločkom cvetočih alg, ki so v tem delu potoka zgoščene zaradi počasnega toka vode. »Z odvetnico sva podali pisne pripombe na strokovno mnenje profesorja Tomana. Ne strinjava se povsem z njegovimi mnenji, zato sva zahtevali dodatna pojasnila in preiskave,« pojasnjuje Kropfova.

Tega si ne šteje za osebni neuspeh. »Zelo sem ponosna, da mi je uspelo skupaj z mediji pokazati pravo sliko, kaj se je zgodilo po požaru v Kemisu. Nisem človek, ki zlahka prenese laži, zadevi želim priti do dna, naj bo še tako kruto in boleče. Tudi če je še tako hudo, pa imam rada, da mi to kdo pove, saj je potem lažje reševati težave. Zdaj pa se spopadam z nečim, česar ne poznam. Močno upam, da bodo tudi drugi strokovnjaki, ki so povabljeni k reševanju zadeve, podali svoje mnenje in da se bodo ta upoštevala.«

Bernarda Kropf: Zelo sem ponosna, da mi je uspelo skupaj z mediji pokazati pravo sliko, kaj se je zgodilo po požaru v Kemisu. Foto Voranc Vogel/Delo

Kropfova nima občutka, da se stvari izboljšujejo. »Institucije, ki bi nam morale stati ob strani, tega ne kažejo, zato sem razočarana. Imamo agencijo za okolje, pri kateri že samo ime pove, čemu je namenjena, a z njihovi strani ne dobim nobenega pozitivnega sporočila o reševanju zadev v pravo smer.« Sedem mesecev po požaru gradbena inšpekcija še vedno ni odločila, ali bo moral Kemis za sanacijo v požaru poškodovanih objektov pridobiti novo gradbeno dovoljenje. To bi praktično pomenilo, da bi moral zaprositi tudi za novo okoljevarstveno soglasje, ki ga na tej lokaciji najverjetneje ne bi več dobil. Kemis se kljub temu tiho pripravlja na začetek delovanja. Tudi to vest je v javnost, skupaj s fotografijami, poslala Kropfova.

***

O Bernardi Kropf so povedali ...

Uroš Macerl, ekolog in kmetovalec: Dejstvo je, da je primer Kemisa povezal civilne pobude, Bernarda pa je pokazala veliko sposobnosti za to, da so pravi podatki prišli med ljudi. Samoiniciativno je poskušala dognati, kaj je narobe, in znala to tudi jasno in glasno povedati. V združevanju civilnih pobud daje podporo drugim, ne rešuje le svojega lokalnega problema. Veliko novih ljudi v civilnih pobudah govori preveč o stvareh, o katerih niso prepričani. Bernarda ni takšna, govori argumentirano. Pridobila je pravno in drugo pomoč, kar je prava pot tudi za druge civilne pobude, tako kot povezovanje z nevladnimi organizacijami.

Andrej Marković, član civilne iniciative Eko Vrh: Bernarda Kropf je aktivno prevzela pobudo in organizirala prvi zbor občanov Sinje Gorice, ki so se ga udeležili tudi direktor Kemisa, vrhniški župan in drugi. Zbor je bil pomemben dogodek v prvih dneh po požaru za vse občane Sinje Gorice in Vrhnike. Kot odločna in ciljno usmerjena podjetnica se je izkazala tudi v medijskem komuniciranju in posredovanju problematike javnosti, kar je bilo ključnega pomena. V bitki proti Kemisu za zaščito svojih legitimnih interesov in pravic ni sama, saj se je po tem dogodku okrepila civilna pobuda na Vrhniki.

Andrej Lupinc, filmski snemalec, 
pisatelj, ribič: Takšne osebe, kot je gospa Bernarda Kropf, lahko zacvetijo takrat, ko državne institucije ne izpolnjujejo svojih nalog. Žalostno je, da tega plesa ne vodi ministrstvo za okolje in prostor ali agencija za okolje, ampak posamezniki, ki jih je strah za svoje življenje in imetje.

Vera Jesenovec, soseda: Bernarda je izjemna, takšnih je zelo malo. Izjemno je delavna, vztrajna in zelo občutljiva na krivico, ki se je s Kemisom zgodila tudi nam. Za Vrhniko je naredila več kot občina Vrhnika in vsi drugi skupaj. Bernarda najboljša soseda, kar jih je. Izjemno sem vesela, da je izbrana med deset kandidatov za Delovo osebnost leta. Bori se za širšo okolico, ne le zase. Menim, da nam bo v tej bitki uspelo. Bernarda je na lastne stroške izvedla analizo onesnaženja v Tojnici in dokazala, da državne ustanove ne dajejo pravih podatkov. Dojela je, da ni vse prav.

Roman Kropf, mož: Ponosen sem, da je ženi uspelo priti med deset nominirancev za Delovo osebnost leta. Ogromno volje in truda je vložila v to, da je ljudem pokazala, da po nesreči v Kemisu ni vse tako, kot je bilo uradno prikazano. Kljub zanikanju Kemisa in državnih ustanov je dokazala, da je okolje onesnaženo in nevarno za ljudi. Pokazala je izjemno vztrajnost, da napake po svojih močeh predstavi javnosti. Po Kemisu državljani bolj natančno spremljajo dogajanje v svojem okolju, bolj so občutljivi tudi na primere onesnaženja okolja. Želim ji veliko sreče v nadaljnjih postopkih.