Kandidatka za Delovo osebnost leta 2014: Helena Žigon

Na Heleninem izmučenem obrazu je bila v nekaj zadnjih stotih metrih letošnjega ljubljanskega maratona, na katerem se je udeležila teka na deset kilometrov, napisana njena trpka življenjska zgodba. Noge je skoraj niso več poslušale. Naslonjena na zvesti spremljevalki se je, malce opletajoč, odločno, a krepko prek bolečinskega praga, prebijala proti cilju. Njen obraz je bil bled, zelo bled. Tekači in številna publika, ki je v središču Ljubljane že čakala na štart maratona, najbolj množične tekaške prireditve v državi, so 86-letno Heleno spodbujali kot zmagovalko.

Zmagovalko nad zadnjimi metri. Zmagovalko nad krutim otroštvom. Zmagovalko nad zapleteno mladostjo. Zmagovalko nad predsodki. Zmagovalko nad družbo, v kateri so skozi vse njeno življenje (neuspešno) poskušali dominirati moški. Zmagovalko nad ducati in ducati maratonov in polmaratonov. Zmagovalko v boju proti usodi. Zmagovalko v boju s težko boleznijo. Zmagovalko v boju z bolečino, ki jo lahko prinese le izguba najbližjega; dela sebe. Zmagovalko v boju z vedno navidez bistveno močnejšim nasprotnikom, ki pa je bil vedno, zares vedno prisiljen podpisati predajo.

Seveda je Bela dama, kot je biografsko knjigo o Heleni Žigon, ki je jeseni izšla pri založbi UMco, naslovila njena avtorica Jasmina Kozina Praprotnik, tudi tokrat prišla do cilja. Do (le) še enega cilja. Le da je bila tokrat preveč utrujena, da bi si privoščila pivo, kot je to ponavadi storila po prestopu ciljne črte na premnogih tekaških prireditvah. Množica jo je navdušeno pozdravila: Helena je z leti postala ikona ljubljanskega maratona in praktično vseh večjih in manjših tekaških prireditev po Sloveniji. Skoraj ga ni tekača, ki Helene na tekmah ali prireditvah ni vsaj enkrat srečal.

A vsi, ki smo srečevali Heleno, smo bili v nedeljo, 26. oktobra, ob njenem prečkanju ciljne črte, tudi malo žalostni. Tako, kot je človek žalosten, ko se upokojijo veliki športniki. Helena je nekaj dni prej napovedala, da bo 19. ljubljanski maraton zadnja uradna tekaška prireditev, ki se je bo udeležila. »Odslej bom tekla le zase. Po svojih poteh. In s prijateljico,« je povedala nekaj let zapored najstarejša udeleženka ljubljanskega maratona. Ta bo, v skoraj polni zrelosti, naslednje leto slavil svoj dvajseti rojstni in bi moral ponosno nositi Helenino ime.

Kje vse so tekle te še vedno močne in sloke noge! Kje vse so zmagovale in divjale. Od prvega krosa, ki se ga je še ne 18-letna Helena na prigovarjanje prijateljice le nekaj tednov po koncu druge svetovne vojne udeležila v ljubljanskem Tivoliju in, jasno, zmagala, do maratona v New Yorku, ki ga je odtekla pri dopolnjenih 65 letih. Od vaške gostilne, kjer se je zlobna mačeha znašala nad njo kot v temačnih pravljicah. Od teka v Beogradu, kjer ni upoštevala prepovedi, da ženske lahko tečejo le dva kilometra, do letošnjega istrskega (pol)maratona, ki se ga je, strta in razbolela, udeležila le nekaj dni po smrti svojega moža, s katerim sta, v dobrem in slabem, skupaj preživela šestinšestdeset let in kjer je – na vsakem kilometru posebej – nastajala njena sijajna biografija, ki bi v dir morala pognati vsakogar.

Helena, ena izmed tistih, za katere je bila izmišljena fraza »večja od življenja«, nerada govori o sebi. A ko je z Jasmino Kozina Praprotnik vendarle spregovorila, je ni bilo mogoče ustaviti. To je ta tekaška kondicija. Vzdržljivost brez meja.