Kdor ne misli na jutri, je napol poražen že danes

Tokratni nominiranec za Delovo osebnost leta je eden tistih žlahtnih zanesenjakov, ki si naprtijo toliko opravil, da je že njihovo golo naštevanje svojevrsten zalogaj. A ne deluje le v domačem okolju, ampak zelo dejavno tudi na mednarodni ravni. In to ne od včeraj, kakor se reče. Že 21 let je na čelu Slovenske znanstvene fundacije (katere soustanoviteljica je bila tudi naša časopisna hiša); v tem okviru med drugim vsako leto organizira večdnevni Slovenski festival znanosti (pri katerem novinarsko še vedno sodeluje tudi Delova priloga Znanost).

Doktor kemije Edvard Kobal se kot vodja in spiritus agens te osrednje – nepridobitne in povsem samostojne – slovenske fundacije, ustanovljene za pospeševanje in promocijo znanosti, že tretje desetletje zavzema za pomembnejšo vlogo in položaj znanosti v družbi. Spodbudil bi rad večjo skrb tako akademskih kot gospodarskih organizacij za nadarjene ljudi, zato si vztrajno prizadeva za ustanavljanje pregovornih podpornih okolij, ki bi samostojno in neodvisno zagotavljala pomoč nadarjenim ljudem. Okolij, v katerih odkrivajo, usmerjajo in čim zgodneje razvijajo intelektualni potencial naše države. Kajti tovrstnega potenciala ni malo.

Za dosego tega cilja že dve desetletji organizira nacionalna in mednarodna strokovna in znanstvena srečanja, namenjena krepitvi vloge in položaja fundacij in zasebnih skladov (Unesco); od leta 2007 je izvedenec za slovenske fundacije in zasebne sklade pri projektih Evropskega fundacijskega centra in evropske komisije. Še dve leti dlje je tudi med organizatorji izobraževalnih delavnic za pripravo čim boljših predlogov za projekte domačih raziskovalcev, da bi lahko uspešno konkurirali za programe, ki jih razpisuje evropska komisija.

Od leta 2002 je nacionalni predstavnik in hkrati upravitelj sklada za slovenske štipendiste ter promotor Svetovne federacije znanstvenikov v Sloveniji. Vztrajno neguje tudi stike s slovenskimi raziskovalci, ki delujejo po svetu. V okviru Svetovnega slovenskega kongresa tako že poldrugo desetletje sooblikuje konference slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in domovine. Je tudi avtor publikacij o slovenskem raziskovalnem potencialu doma in v tujini.

Velik pomen pripisuje komuniciranju, tako v okviru stroke kot s širšo javnostjo. Tako je že dobro desetletje pobudnik in soorganizator izobraževanja in usposabljanja slovenskih raziskovalcev in učiteljev za učinkovito posredovanje znanosti ter pobudnik nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju. V tem svojstvu so ga pred tremi leti izvolili za člana Kluba Faraday, globalnega združenja najboljših komunikatorjev znanosti; v njem je edini predstavnik celinskega dela Evrope.

Predvsem pa zavzeto dela z mladimi in za mlade. Že dobra tri desetletja je glavni organizator povezovanja organiziranih skupin mladih, ki jih privlači znanost. »Do teh ljudi je treba imeti ustrezen odnos. Pri nas jih poslušamo, jih poskušamo razumeti in, če pripravijo dober projekt, tudi finančno podpreti,« je jasen.

S tem namenom je bil v okviru pristojnega ministrstva pobudnik in organizator tako imenovanega Parka znanosti in tehnologije; svetoval je pri ustanovitvi prvega slovenskega središča za izkustveno spoznavanje znanosti, slavne Hiše eksperimentov; je pobudnik in soustanovitelj raziskovalnega laboratorija za otroke in mladostnike pri Slovenski znanstveni fundaciji ter duhovni oče in soustanovitelj podpornega okolja za raziskovalno delovanje študentov in mladih doktorjev znanosti IdeaLab.

A kot povsod drugod tudi pri pospeševanju znanstvenih raziskav ne gre brez ustrezne finančne podlage. Od tod njegovo vztrajno zavzemanje za krepitev filantropije tako med državljani kot gospodarskimi družbami. »Kdor donira za raziskovalno dejavnost, naredi pomemben korak k udejanju lastne odgovornosti,« je odločen. Z velikodušnim ali skromnim zneskom donator namreč omogoči, da se še več nadarjenih ljudi lahko uveljavi v znanosti, pri tem pa doživi še lastno zadoščenje, saj del svojega imetja neposredno prispeva za konkreten projekt in z njim za potencialni blagor celotne družbe. »Tudi v marsikaterem podjetju so že prepoznali dodano vrednost takšnih investicij,« pove ne povsem zadovoljen.

Donatorstvo kot filozofija v naši družbi namreč še nima prave domovinske pravice, zato je dr. Kobal v okviru svoje fundacije prav te dni sprožil novo akcijo zbiranja pomoči raziskovalnemu laboratoriju za otroke in mladostnike. Nadarjenim učencem bi rad omogočil hitrejši razvoj njihove ustvarjalnosti, kajti zgolj tovrstna skrb države, kakor vidimo, že dolgo ne zadošča več. Del vsote, ki bi jo v teh dneh namenili za, denimo, prigodniške voščilnice, je torej mogoče porabiti tudi drugače. Koristneje in z neprimerno trajnejšo vrednostjo. In hkrati, kot rečeno, za blagor vseh. Ne nujno za današnji blagor, za jutrišnji pa prav gotovo.