Pesniški zvezdnik pri devetdesetih

Cirilu Zlobcu so se v letu 2015 dogajale lepe stvari, med drugim je dopolnil devetdeset let in izdal zbirko pesmi Ljubezen – čudež duše in telesa (Mladinska knjiga), ki je prava uspešnica, prodana v nakladi 5500 izvodov. To je cifra, ki je za poezijo na Slovenskem skorajda nepojmljiva.

Vitalen in živahen devetdesetletnik je te dni povsem razprodan, saj ga vabijo na takšne in drugačne prireditve, praznovanja, branja. Med drugim je ravnokar postal ime leta Vala 202. Življenje po devetdesetem letu je očitno lahko bolj pestro, kot si predstavljamo.

Skozi devetdeset let je šel s kraševsko trmo, s katero je premagoval pretrese in viharje svojega življenja. Rodil se je leta 1925 v Ponikvah na Krasu v času, ko je bilo prepovedano govoriti slovensko, po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Gorici in Kopru kot semeniščnik in bil iz nje izključen, ker so ugotovili, da piše pesmi v slovenščini in da so nekatere ljubezensko obarvane. Potem je bil pri partizanih pa v internaciji v Italiji, od koder se je po kapitulaciji vrnil domov in se še enkrat pridružil partizanom, po vojni je dokončal študij slovenščine na FF in delal kot novinar, urejal revijo Besede, dokler je leta 1957 niso ukinili, trideset let je bil na čelu Sodobnosti, bil dvakrat delegat republiške ljudske skupščine in podpredsednik SZDL, član predsedstva Republike Slovenije, predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije in član SAZU.

Toda ob vsem družbenem in političnem udejstvovanju je bil predvsem pesnik. Svojo prvo pesem, seveda ljubezensko, je napisal pri 13 letih, kar pomeni, da pesni že 77 let in ima zagotovo najdaljši pesniški staž na Slovenskem. V tem času je izdal 115 knjižnih naslovov, od tega dobrih 30 pesniških zbirk, pa še prozo, esejistiko in prevode. Prvo pesniško zbirko je izdal davnega leta 1953, to so bile znamenite in prelomne Pesmi štirih, ki so v slovensko poezijo pripeljale intimizem.

Najhujše življenjske preizkušnje so prišle v zrelih letih: na rokah sta mu umrla oba otroka, pokopal je tudi vse pesniške prijatelje. Zadnji dve zbirki, Tiho romanje k zadnji pesmi in Biti človek, je posvetil otrokoma. »Življenje veliko si mi dalo, in vse mi vzelo,« piše o tej izgubi v zbirki Biti človek. Prav s pomočjo poezije je to lažje prenesel.

Pevec ljubezni

Pravijo, da je po Prešernu eden najizrazitejših, najčistejših pevcev ljubezni v zgodovini slovenske književnosti. V svojih pesmih jo tematizira v vseh mogočih oblikah. Ker je v prejšnjih dveh zbirkah pisal o smrti, kar je povezano s smrtjo njegovih otrok, se je za zadnjo zbirko odločil, da bo vendarle dal v ospredje to, kar je bilo leitmotiv njegovega življenja. To je ubesedil takole: »Za 90-letnico sem si rekel, da je le pošteno, če se od bralcev poslovim z ljubeznijo, ne pa s smrtjo.« In tako je nastala knjiga Ljubezen – čudež duše in telesa, ki govori o ljubezni v vseh njenih legah, od temnih do svetlih, od razigrane najstniške do erotične ljubezni, od očetovske ljubezni pa tudi do že nekoliko metafizične ljubezenske predanosti svetu. Pesmi za to zbirko je izbral sam in s tem sestavil tudi nekakšno svojo duhovno in čustveno avtobiografijo.

Knjiga je posvečena pesnikovi ženi Veroniki, ki je njegova najzvestejša življenjska popotnica in večna muza. Zakonski kredo je Zlobec upesnil v pesmi Srečna Sizifa, kjer pravi, da ni bistven cilj, temveč vsakodnevna skupna pot, ki jo opravi z ženo.

»Redki pesniki pri devetdesetih letih izpričujejo tako mojstrsko izpisano vero v večno nedolžnost ljubezni, nemara na videz obteženi s časom in preizkušnjami, a vedno znova na izhodišču lepega, nujnega in pomembnega, 'kot kruh, kot požirek vode',« je zapisal Matej Krajnc v Pogledih. In še: »V zgodovini evropske poezije težko najdemo pesnika, ki bi ... zaobjel vse skrajnosti ljubezenske izkušnje, a to izkušnjo še vedno potrjeval s podobo sanj, nedolžnosti in nujnega sredstva za previharjenje domala vseh najtežjih življenjskih izkušenj.« In zakaj Ciril Zlobec sploh piše? »Pišem samo in izključno zaradi sebe, ker sem si še vedno neznanka, nikoli do kraja raziskana pokrajina,« je povedal v intervjuju.

Sklenimo z mislijo Petra Kolška, da Ciril Zlobec pooseblja predstavo o povojnem slovenskem pesniku; njegova poezija ni ljudska, a je pred »ljudstvom« znal zmeraj nastopiti s pravo besedo.