Uroš Dokl: Otroke bi radi naučili varnega dojemanja resničnosti

Doktorski študent sociologije in humanitarec je idejni vodja projekta Jakob, ki skrbi za otroke v sirski vojni.

Objavljeno
09. december 2015 18.35
Uroš Dokl, prostovoljec, ki dela na področju socializacije begunskih otrok iz kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, v Ljubljani, 30. septembra 2015. [Uroš Dokl,prostovoljec,begunci,otroci]
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Uroš Dokl se je konec 2012 odpravil v severni Irak in južno Turčijo, kjer je že takrat v zelo slabih razmerah živelo več sto tisoč sirskih beguncev. Ni mogel ostati doma in nemo opazovati, kako razpada njemu ljuba Sirija, ki jo je prekolesaril po dolgem in počez. Nastal je projekt Jakob, ki v Turčiji skrbi za sirske otroke.

Zanimale so ga zgodbe ljudi, ki so zbežali iz vojne. Ljudi, ki so še včeraj dobro živeli, potem pa so, dobesedno čez noč, izgubili vse. Obiskoval je begunska taborišča in se pogovarjal z ljudmi. Čutil je, da se bo sirska vojna le še zaostrovala. Zaznal je veliko sovraštva, ki se je prenašalo na otroke. Kar je videl, je 33-letnega intelektualca in humanitarca iz Maribora pognalo v akcijo.

Naglas je opozarjal, kako blizu je sirska vojna. Kako je to na neki način tudi naša zgodba. A tragedija sirskega ljudstva je za domačo javnost ostajala v domeni varne eksotike. Uroševe frustracije so se stopnjevale, a ves čas je iskal možnost neposredne akcije. Tudi zato je zamenjal izbiro doktorata in se začel intenzivno ukvarjati s socialno pedagogiko. Že od prej je poznal različne metode dela z otroki in različne socialne igre. Želel jih je, seveda prilagojene okoliščinam in potrebam, prenesti med male sirske begunce. V Istanbulu se je Uroš povezal s sirsko begunko Mariso, pianistko in umetnico iz Damaska, ki je sama skrbela za veliko begunskih otrok, tudi tistih z ulice. Predstavil ji je svoje načrte. Junija letos se je začel projekt Jakob, ki ga je Uroš poimenoval po svojem dveletnem sinu. »Takoj smo organizirali skupino prostovoljcev, vsi so Sirci. Vaje in igre smo najprej preizkusili kar na njih. Delovalo je. Vmes smo morali počivati, tako jih je izčrpalo. Potem smo organizirali delavnice, ki temeljijo na socialnih igrah in izražanju. Veliko rišemo, otroci se vživljajo v različne vloge … Njihove travme so strašne, nanje se hitro prenašajo sovražni vzorci,« razlaga Uroš, ki je bil aktiven tudi na domačem terenu, ko je Slovenija »trpela« zaradi tragedije drugih.


»Leta 2012 so sirski otroci še živo čutili spomin na neko drugo Sirijo, spomin na mir in varnost. Sanjali so o svetu, ki so ga poznali. Danes je popolnoma drugače. Ta spomin je izbrisan. Otroci so v begunstvu dobili novo identiteto. Postali so tujci in priseljenci. Večinoma nezaželeni, podrejeni tujci, ki jih vsi podijo stran od sebe. Tujci, ki živijo v zaprti in globoko travmatizirani skupnosti, v kateri se nanje prenašata sovražnost in odtujenost. Večina ne hodi v šole. Ti otroci so otroci vojne; vojna generacija,« opozarja Dokl.

V projekt Jakob je v Istanbulu vključenih 75 sirskih otrok. Projekt je odlično sprejet. Cilj projekta je, pravi Uroš, otroke odtegniti od težkih misli. »S socialnimi igrami bi jih radi naučili varnega dojemanja resničnosti, brez antagonizma in iskanja krivcev. Ne čutijo drugega. Drugi se vzpostavlja kot krivec, kot krvnik in sovražnik. To so otroci, ki so odrasli brez zdravih vzorcev. Trudimo se, da bi jim jih ponudili. Ponujamo jim pobeg in vzporedni svet, nikakor pa kakršne koli indoktrinacije. Takšen projekt je mogoče izvesti le z bogatimi terenskimi izkušnjami, z veliko časa in znanja; tu ni prostora za tako imenovani instantni aktivizem. Ključna je senzibilnost. Ne dovolim si sprejeti logike številk. Vsak obraz ima svojo zgodbo, svojo usodo, svoje sanje! Dovolimo si solze,« je odločen Uroš Dokl.

Uroš zelo dobro ve, kaj pomeni izgubljena generacija. Med številnimi potovanji po Siriji je stkal veliko tesnih prijateljstev. Prijateljstev za vse življenje. Nekateri njegovi prijatelji so v vojni umrli. Nekateri so izginili. Nekateri so končali v režimskih zaporih. Številni so bili prisiljeni pobegniti s svojih domov. Nekateri pa so še vedno v Siriji. »Včasih me iz Alepa pokliče prijatelj in me vpraša, ali pridem na falafel. Potem mi pove, da prodajalnice falafla ni več. Večina mojih sirskih prijateljev je pred vojno dobro živela. Študirali so ali pa so imeli službe. Potem so izgubili vse. Spopasti so se morali z revščino, bombami, lakoto, strahom. Spoznali smo se v povsem drugačnem okolju. Prijatelj iz Alepa je skupaj z vso družino pobegnil v Egipt, kjer je – mladi intelektualec – v pekarni delal od 14 do 16 ur na dan in tam tudi spal, da je lahko preživljal vse druge. To poletje se je po balkanski poti odpravil v Evropo. Grozne zgodbe …« se beseda rahlo zatakne štajerskemu humanitarcu, ki pravi, da je za prebuditev sočutja ključen prav človeški stik. Vprašanje je, pravi, ali bi bil tako angažiran, če ne bi imel v Siriji toliko prijateljev. Zato ga preganja moralna obveza. Klic, ki mu ne pusti spati. Klic, ki ga noče utišati. »Ne morem razmišljati o tem, kako lepo nam je, če pa nam je lepo na račun nekoga drugega.«