Pomemben za otroke, potrebne pomoči institucij

Ljubljana – Družinski zakonik daje policiji, centrom za socialno delo, sodstvu in drugim institucijam, ki morajo stati ob strani otrokom v neprimernih družinskih razmerah možnosti za ukrepanje, ki jih doslej niso imele, meni Tatjana Mušič, ki se je 35 let ukvarjala z mladoletnimi žrtvami nasilja ali zlorab.

Tatjana Mušič se je v vsej svoji policijski karieri ukvarjala s problematiko mladoletnikov, tako s tistimi, ki so bili žrtve nasilja ali zlorab, so pobegnili od doma ali se na kak drug način znašli v stiski, kot s tistimi, ki so bili storilci kaznivih dejanj. Upokojila se je kot vodja oddelka za mladoletno kriminaliteto na generalni policijski upravi. »Zakonik prinaša veliko dobrega populaciji, s katero sem se ukvarjala. Tako v postopkih centrov za socialno delo, kot tudi pri delu policije, sodstva, tožilstva. Že dolgo je tega, kar smo ugotovili, da ena sama institucija ne doseže želenega cilja. Tudi če je policija naredila vse, kar je bilo v njeni pristojnosti, ni rešila problemov. Postopek je sicer končala s predlogom za pripor ali kazensko ovadbo, ampak dejanske razmere se za vpletene niso izboljšale. Postopke je treba združiti, jih peljati istočasno, ker tako dajo celovit rezultat. Posamezne izboljšave so že v zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil eden prvih, ki je bolj celostno urejal eno področje.

Otroci imajo prednost

Ta zakonik pa je bolj kroven in postavlja pravila delovanja inštitucij,« meni Mušičeva. Zelo pozitivno ocenjuje, da je v zakoniku določeno, da imajo primeri, v katerih so žrtve otroci, prednost, da inštitucije vedo, kaj morajo in morejo, da so določeni roki, saj so za otroke postopki pogosto trajali predolgo. »Nedopustno je, da inštitucije vedo za probleme, a ti še kar ostajajo.« Tako denimo nujni ukrep odvzema traja največ šest dni, center za socialno delo mora v 48 urah po izvedenem ukrepu predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka, sodišče mora odločiti v treh dneh. Mušičeva pričakuje, da se bodo institucije v enoletnem moratoriju do začetka veljave zakonika, če bo ta na referendumu potrjen, pripravile na dodatne zahteve.

»Nekatere stvari se nam zdijo jasne, tukaj pa so izrecno zapisane. Nekateri ljudje potrebujejo, da določene stvari vidijo napisane, čeprav jih narekuje zdrav razum. Pomembno se mi zdi, da se je končno povedalo, da so dolžnosti države za zaščito otrok, ko je to potrebno, pred pravicami posameznikov, tudi staršev,« je dejala Tatjana Mušič.

Strinja se z določilom, da ni dovoljeno fizično kaznovanje in ponižujoče ravnanje do otrok: »Država mora določiti stališče, kaj je družbeno sprejemljivo. S tem se delajo premiki v glavah in se spreminjajo splošna moralna stališča. Vpliva se na javno mnenje. Na Švedskem so mi pred leti s statističnimi podatki dokazali, kaj pomeni prepoved fizičnega kaznovanja. V anketi, ki so jo izvedli pred 30 leti, ko so uzakonili prepoved, je več kot polovica ljudi odgovorila, da je treba otroke kdaj natepsti, po dveh desetletjih se je to prepričanje zmanjšalo za tri četrtine.«

Kot zelo koristno novost vidi prenos pristojnosti odločanja iz centrov za socialno delo na sodišče. »Na centrih zdaj po eni strani svetujejo, po drugi mirijo, po tretji nudijo pomoč, po četrti pa naj bi sprejemali tudi nehvaležne ukrepe. Prav je, da CSD predlaga, obvesti, obrazloži zadeve sodišču, ki pa naj bo tisto, ki odloča. Naloga socialnih delavcev je, da otroke ščitijo, ugotavljajo primere, hkrati pa pomagajo staršem. V svoji karieri sem srečala malo ljudi, ki bi jim lahko rekla, da so sadisti, ki so se izživljali in za lastno zadovoljstvo maltretirali otroke. Rečejo 'mene so tudi tako vzgajali, pa poglejte, kako sem v redu' ali pa rečejo 'glejte, koliko je nevarnosti; če ne bom trdo držal otroka, bo šel kar k narkomanom'. Naloga CSD je, da takim ljudem svetujejo in jih učijo o vzgojnih metodah. Če morajo otroka odvzeti, je prednostni cilj, da se razmere toliko uredijo, da se lahko vrne domov,« razmišlja upokojena kriminalstka, ki poudarja, da je nasilno ravnanje redkokdaj značajska lastnost ali duševna bolezen, zato je treba poskrbeti, da se spremeni to vedenje.

Upoštevanje mnenja otrok

Pozitivno se ji zdi, da je zdaj jasno zapisano, da se upošteva mnenje otroka. »Tudi razne konvencije in evropski pravni akti poudarjajo udeležbo otrok, njihovo seznanjenost s postopki. Prvič je zapisan tudi zagovornik otrok. Tovrstno zagovorništvo že nekaj let poteka pilotsko, v okviru projekta pri varuhu človekovih pravic. Rezultati so dobri.«

V svoji praksi je bila zelo pogosto priča tudi staršem, ki so kot orožje v svojih ločitvenih vojnah uporabljali otroke. »Otroci so za take ljudi žal hvaležno »bojišče«. Policija je dnevno dobivala prijave, en dan njegove, drugi dan njene. Pisalo se je na desetine poročil, ko so policisti obveščali tožilstvo, da so na podlagi prijave preiskovali, a niso ugotovili nič. Povsem je bilo jasno, da si starša med seboj nagajata, lahko pa je trajalo leta in leta. Zdaj obstaja podlaga, da se sodniku predlaga kak ukrep,« je opisala Tatjana Mušič.