Tiskane izdaje
Evropska politika želi problem nizke volilne udeležbe med mladimi reševati z ukrepi na ravni volilne zakonodaje. Kritiki takšnega pristopa se sprašujejo, kako učinkovita sta lahko nižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice in uvajanje obvezne udeležbe na volitvah, če večina mladih kot razlog za svojo apatijo navaja neodzivnost politike.
Parlamentarne volitve v Grčiji so opozorile na vlogo in pomen podpore mladih volivcev pri spodbujanju političnih sprememb. Že pred nedeljskimi volitvami se je napovedovalo, da bodo mladi, največje žrtve krize in varčevalnih ukrepov, namesto statusa quo »izbrali upanje« in na oblast izvolili Sirizo. Generacijo Y se je v medijih konstantno omenjalo kot tisto, ki bo odločila prihodnost države. Vzpon levice kaže, da je njena kalkulacija obrodila sadove. Toda kakšno vlogo so pri tem imeli mladi?
Ena od najpomembnejših volilnih statistik, ki si jo lahko obetamo v prihodnjih tednih, se nanaša na starostno strukturo udeležencev volitev. Podatek o tem, koliko mladih Grkov, rojenih med letoma 1980 in 1998, je minulo nedeljo odšlo na volišča in oddalo svoj glas, ni relevanten zgolj z vidika privrženosti različnim političnim ideologijam, ampak njihove pripravljenosti za participacijo v demokratičnem življenju. Čeprav Grčija predstavlja poseben primer, bi lahko podrobna analiza rezultatov njenih volitev ponudila vsaj delen odgovor na dilemo, ki jo prinaša razprava o vzrokih in morebitnih rešitvah problema nizke volilne udeležbe med mladimi v Evropi.
Zaskrbljujoče razsežnosti
Kdaj se je nazadnje zgodilo, da so izid volitev v kateri od evropskih držav odločili predstavniki generacije Y? Tako v Grčiji kot v drugih evropskih državah je v preteklosti na volitvah sodelovalo več starejših kot pa mlajših volivcev. Volilna udeležba med mladimi v zgodovini nikoli ni posebej izstopala, je pred časom ugotavljal Economist, toda problem je v zadnjih desetletjih dosegel zaskrbljujoče razsežnosti. Nihče se tega ne zaveda bolje kot politiki.
O tem, kako etablirane stranke gledajo na politično apatijo med mladimi, največ povedo rešitve, ki jih zagovarjajo. Kot kaže primer Velike Britanije, te praviloma ne gredo dlje od sprememb volilne zakonodaje. Med popularnimi predlogi, ki krožijo na levici in desnici, so uzakonjanje obvezne udeležbe na volitvah, nižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice z 18 na 16 let in uvedba elektronskega glasovanja. Medtem ko obvezna udeležba nima večje podpore niti med člani vladne koalicije niti v vrstah opozicije, je uresničitev drugih dveh »rešitev« za marsikoga le še vprašanje časa.
Predlogi radikalnih sprememb načina, kako se volijo parlamenti, skoraj v celoti zanemarjajo vzroke, ki jih za svojo neudeležbo navajajo mladi. Eden od napogosteje slišanih je, da se jih odločitve, ki jih vlade sprejemajo enostavno ne tičejo. Njihova apatija vsaj v tem primeru temelji na konkretnih dejstvih, v komentarju ugotavlja James Kirkup, novinar Daily Telegrapha. Moč v britanski (in evropski) politiki tiči v izpolnjevanju želja starejših. V tem pogledu politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, piše Kirkup. »Veliko ljudi, predvsem mlajših, misli, da to ni pravično. A politiki delajo za volivce. Starejši volijo, mladi pač ne.«
Kirkup je eden od tistih, ki verjamejo, da del problema tiči v sodobnem načinu življenja, kjer mladi odraščajo kasneje, kot pa je bilo v navadi pred dvajset in več leti. Nasprotniki tovrstnih razlag odgovarjajo, da so tako imenovani milenijci bistveno bolje izobraženi in manj izpostavljeni drogam kot pa generacija njihovih staršev. Kot indikator odraslosti, izselitev od doma ne daje realne slike. Mnogi zaradi težkih gmotnih razmer odrastejo hitro, še prehitro, pravijo.
Umetnost prepričevanja
Vse več je skrbi, da bo nadaljevanje tovrstnega trenda nekoč zamajalo temelje zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju.
Etablirane stranke, ki rešitve vidijo predvsem v spreminjanju pravil, umetnost prepričevanja čedalje bolj prepuščajo radikalcem. Predstavniki Sirize v Grčiji so jo v preteklih tednih in mesecih izpilili do potankosti. Medtem ko evropsko javnost zanimata prihodnost evra in Unije, Grke, nasprotno, najbolj tareta vprašanji preživetja in ohranitve dostojanstva. Mladi, med katerimi je brezposelnost več kot 50-odstotna, veljajo za glavno žrtev varčevalnih ukrepov. Sirizina zmaga je pokazala, da so pripravljeni poslušati.
Podatek, da končna volilna udeležba prejšnji teden ni bila nič višja od tiste, ki so jo v Grčiji zabeležili na zadnjih parlamentarnih volitvah, na žalost ne pove dosti; v nedeljo sta se, tako kot leta 2012, na volišča odpravili slabi dve tretjini upravičencev. Bolj vzpodbuden je neuraden podatek, da je bilo med njimi 65 odstotkov predstavnikov mlade generacije.
