Kako je Gorenjska postala najrazvitejši del države

Industrijski razvoj kot gonilo gospodarskega in s tem tudi socialnega napredka je v zadnjem stoletju in pol pomembno zaznamoval Gorenjsko, njene kraje in ljudi. O tem pripoveduje tudi skupna razstava gorenjskih muzejev, ki bo do oktobra gostovala v jeseniški Kosovi graščini.

Gorenjska je bila gospodarsko najrazvitejši del Kraljevine Jugoslavije in kasneje socialistične Jugoslavije, primerljiva z najrazvitejšimi pokrajinami v Avstriji. V tem obdobju so si gorenjska podjetja v nekdanji skupni državi ustvarila zelo velik ugled, je povedala Monika Rogelj, koordinatorica razstave. Ta je že tretji skupni projekt Gorenjskega muzeja Kranj, Loškega muzeja iz Škofje Loke, Gornjesavskega muzeja Jesenice, Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, Medobčinskega muzeja Kamnik, Muzejev radovljiške občine in Tržiškega muzeja. Doslej so v okviru tega sodelovanja predstavili najpomembnejše zbirke muzejev in umetnostnozgodovinske zbirke muzejev. Te razstave nato krožijo po muzejih.

Industrializacija Gorenjske

Ob koncu 19. stoletja, po zgraditvi železniške proge (1870), je bil za industrializacijo Gorenjske zelo pomemben vpliv tujcev. Zaradi industrializacije v svetu so manjši obrati zaradi predrage proizvodnje začeli propadati. Propadle obrate so kupovali predvsem tujci, vlagali vanje, širili proizvodnjo in trge ter zaposlovali. Med najpomembnejšimi gospodarskimi panogami so bile kovinska (Jesenice), lesna (na obrobju gozdov ob Tržiški Bistrici, Savi in Kokri), usnjarstvo in čevljarstvo (Tržič), razvijale so se tudi druge dejavnosti (slamnikarstvo in papirništvo v Domžalah, smodnišnica v Kamniku ...).

Intenzivna industrializacija Kranja se je začela po prvi svetovni vojni, ko je postal središče tekstilne industrije, tekstilna dejavnost se je razvijala tudi na širšem območju Radovljice, v Škofji Loki je nastala tovarna klobukov. Gospodarska kriza je tedaj prizadela predvsem lesna, čevljarska in usnjarska podjetja.

Po drugi svetovni vojni so oblasti največ pozornosti sprva namenjale kovinski, elektro in gumarski industriji, v katerih so nastali giganti socialističnega gospodarstva z več tisoč zaposlenimi (Železarna Jesenice, Sava Kranj, Iskra), nastajala so nova podjetja, ki so z izdelki konkurirala tudi na zahodnih trgih (smuči Elan, smučarski čevlji Alpina, števci in telefonski aparati Iskra, sesalne enote Domela, stol Rex kamniškega Stola ...). Zaradi vlaganj v industrializacijo v drugih jugoslovanskih republikah se je obseg vlaganj v gorenjsko industrijo sčasoma začel zmanjševati, čeprav sta železarstvo in tekstilna industrija z več tisoč zaposlenimi ostajala pomembni panogi.

Znanje iz tujine

Poleg denarja so tujci zlasti v prvem obdobju industrializacije na Gorenjsko pripeljali tudi veliko tehničnega kadra in z njim znanja. V Kranju se je pod češkim vplivom razvijala tekstilna industrija (pred drugo svetovno vojno je bil Kranj drugo najmočnejše središče tekstilne industrije na Slovenskem), čevljarstvo v Tržiču so prvi razvijali Nemci, iz fužinarskih obratov na Jesenicah in v okolici pa je po vstopu avstrijske družbe Vogel&Noot v lastništvo Kranjske industrijske družbe (KID) nastala sodobna železarna. V KID so pod vodstvom Lamberta von Panza leta 1872 razvili feromangan in z njim dosegli svetovno slavo.

Kot je dejala Monika Rogelj, so v tovarnah dojeli, da potrebujejo lasten razvoj in lastno znanje, zato so začele nastajati tudi šole (tekstilna šola v Kranju v 30. letih 20. stoletja, tehniške šole v Kranju po drugi svetovni vojni za potrebe predhodnice Save, Iskre, strokovne organizacije v jeseniški železarni).

Z industrializacijo se je prebivalstvo začelo seliti v mesta, kar je vplivalo na urbanizacijo in deagrarizacijo. Ljudje so si poiskali delo v mestu, saj ga na kmetijah na podeželju ni bilo dovolj za vse. Kot je povedala Monika Rogelj, je industrija v kratkem času bistveno spremenila poklicno in socialno strukturo prebivalstva Gorenjske. Na Jesenicah in v Radovljici je na začetku 20. stoletja tretjina prebivalcev živela od industrije in obrti, v tridesetih letih pa že skoraj polovica; na območju Kranja, Tržiča in Škofje Loke, ki je bilo pred tem izrazito kmetijsko, se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja število ljudi, ki so se preživljali z delom v industriji in obrti, povzpelo na dobro tretjino. Po večjih mestih so se po drugi svetovni vojni industrializirali tudi manjši in odročnejši kraji (Alpina Žiri, Niko oziroma današnji Domel v Železnikih, Plamen Kropa). Tedaj so se v industrijska središča (predvsem na Jesenice in v Kranj) priseljevali delavci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.

Industrializacija je s širitvijo dejavnosti in gradnjo novih obratov pomembno zaznamovala tudi današnjo podobo gorenjskih mest. Tako so, denimo v Škofji Loki, kot posledica zaposlovanja delavcev v industrijskih podjetjih, zrasla še nova stanovanjska naselja (Frankovo in Hafnerjevo naselje, Groharjevo naselje, Kamnitnik, Podlubnik).

Vlaganje v sodobno tehnologijo

Po drugi svetovni vojni je z združevanjem več manjših lesnih obratov (žage, mizarske delavnice) na zgornjem Gorenjskem nastal Lip Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je preživel izgubo trgov nekdanje države, kar pa ni uspelo tržiškemu Zlitu. Tržič je po stečaju Peka ostal še brez zadnjega gospodarskega paradnega konja, saj se je nekdanja Bombažna predilnica in tkalnica (BPT), ki je leta 1960 zaposlovala več kot 1500 delavcev, leta 2003 združila s kamniškim Svilanitom, proizvodnjo v Tržiču pa so opustili. Podobno so omagali tudi drugi nekdanji paradni konji gorenjske industrije, kot so radovljiška Almira, Sukno Zapuže, Veriga Lesce, Plamen Kropa, kranjski Tekstilindus, Kemijska industrija Kamnik, Univerzale Domžale in drugi. A so po drugi strani nekateri obrati s specifičnimi izdelki prerasli v velika proizvodna podjetja.

Odločilnega pomena za preživetje podjetij sta bili načrtno vlaganje v sodobno tehnologijo in poslovno-tehnično sodelovanje s tujimi partnerji. Tista podjetja, ki so bila že pred osamosvojitvijo Slovenije razvojno usmerjena, so preživela izgubo jugoslovanskega trga, saj so kakovostne izdelke lahko izvažala tudi na zahtevnejše zahodne trge, je povedala Monika Rogelj in dodala, da zdaj precej podjetij izdeluje industrijske izdelke (Domel, Acroni) za nadaljnjo proizvodnjo in v manjšem obsegu za končno potrošnjo (smuči Elan, čevlji Alpina). »Zato nam zdajšnja podjetja niso več tako blizu,« je še dejala.