Afera Bulmastifi: komandir kratil policistki pravico do zasebnosti

Nekdanjemu komandirju PP Vič Francu Maroltu so potrdili pogojno kazen, ker je stikal po telefonu.

Objavljeno
24. september 2012 21.14
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika

Ljubljana – Nekdanji komandir Policijske postaje Vič Franc Marolt je tudi po mnenju višjega sodišča nedvomno presegel mejo, ko je brskal po mobilnem telefonu policistke in tako poizvedoval, kdo je posnel fotografijo golega trupla Saše Baričeviča, ki je zakrožila v javnosti. Izrečena pogojna kazen je tako postala pravnomočna.

Višji sodniki so mu potrdili štiri mesece pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je zagrešil kot uradna oseba.

»Šla sem po telefon, ker ga nisem imela pri sebi, in mu ga na ukaz izročila. Nekaj časa je tipkal po njem, a slike očitno ni našel, zato sem jo morala poiskati jaz. Še nekaj časa je tipkal in mi ga nato vrnil,« je na ljubljanskem okrajnem sodišču o dogodku 15. februarja 2010 pripovedovala policistka Vanja W.

Tudi po mnenju višjih sodnikov je prepričljivo opisala dogodek, potrdile so ga tudi priče, sestavila je uradni zaznamek o dogodku in je bila zaradi njega po pripovedovanju drugih vidno prizadeta. Zato sodišče ne dvomi, da se je dogodek pripetil ravno tako, kot je opisala, in ni sprejelo Maroltovih trditev, da je kazenski postopek posledica zarote tistih, ki so mu hoteli škodovati.

Trdi, da je žrtev zarote

Čeprav sta komandir in njegov odvetnik Franci Matoz poskušala prepričati višje sodišče, da je okrajno sodišče s tem, ko je zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, ki naj bi potrdile, da je komandir žrtev zarote, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, jima to ni uspelo.

Zavrnitev teh dokaznih predlogov po mnenju višjega sodišča ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, kot sta to v pritožbi zatrjevala Marolt in njegov odvetnik, saj je sodišče zavrnitev dokazov obširno utemeljilo, na voljo pa je imelo dovolj drugih dokazov. Oškodovankino izpoved je v bistvenih okoliščinah potrdil tudi tedanji pomočnik komandirja Dejan M., ki je bil navzoč na razgovoru med komandirjem in policistko.

Marolt in zagovornik sta v pritožbi zatrjevala, da ni šlo za neupravičeno osebno preiskavo, saj telefona, ki ga je Vanja W. celo šla iskat, ni mogoče šteti med stvari, ki jih ima neupravičeno preiskani na sebi ali s seboj.

A po mnenju višjih sodnikov ni nikakršnega dvoma, da je Marolt s tem, ko je pregledal policistkin telefon, kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih spada med osebne predmete. Z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti.

Bivši komandir je pripovedoval, da je po smrti Saše Baričeviča, ki so ga 2. februarja 2010 na domu raztrgali njegovi bulmastifi, dobil od nadrejenih nalogo ugotoviti, kdo je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu.

Zato ni dvoma, da je postopal kot uradna oseba, torej kot komandir PP Vič, pri tem pa z neupravičeno osebno preiskavo zlorabil svoj položaj, ugotavlja sodišče.

Pregledal in preiskal je policistkin telefon brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne. Ker je splošno znano, da v policiji med zaposlenimi velja stroga hierarhija, tudi ni dvoma, da je bila policistka Maroltu podrejena, nadaljuje sodišče in dodaja, da to na okoliščino, da je Marolt storil kaznivo dejanje kot uradna oseba z zlorabo uradnega položaja, ne vpliva.

En del zgodbe o Baričevičevih bulmastifih je tako dobil pravnomočen sodni epilog, sodišče pa odloča še o nekaj kazenskih in pravdnih postopkih, ki so se razvili kot (stranske) epizode omenjene afere.