Begunski tok se bo prestavil tja, kjer ni kontrole

Kočevje - Reka Kolpa se v svojem zgornjem delu vije po večinoma strmem kanjonu, kjer se zdaj, ko je vse pod belo odejo, prepletajo mrzla reka, strmi bregovi in divji gozdovi. Toda čeprav je teren izjemno zahteven, so tudi te kraje našli begunci, ki tod poskušajo srečo z ilegalnim prehodom meje. Lani jih je policija prijela 45 iz Sirije, Afganistana, Pakistana ...

»To je veliko število,« je razložil Igor Hrastnik, policijski inšpektor na oddelku za državno mejo in tujce Policijske uprave Ljubljana, o lanskih 45 tujcih, ki so jih policisti zajeli na okoli 100 kilometrih meje, to je na območju Policijskih postaj Kočevje, Ribnica in Cerknica.

Ko sva se v avtomobilu spuščala po zaviti cesti Strme rebri proti zasanjani Osilniški dolini, je povedal, da je zadnja skupina mejo prestopila pred dobrimi desetimi dnevi. Takrat so našli pet Sircev in Iračanov, ki so kljub snegu in mrazu na mostu, ki je namenjen domačinom, prečkali Kolpo.

»Število 45 je veliko zato,« utemeljuje Hrastnik, »ker morajo k njej prišteti še sivo polje, torej tiste, ki se jim je uspelo izmuzniti njihovi kontroli. »Skupaj s tujci, ki so jih dobili na Hrvaškem, jih na tem območju mejo prečka verjetno najmanj dvakrat več,« razloži. Prej, pred več kot letom dni, so tod imeli le od deset do 15 ilegalnih pribežnikov na leto. To ni bilo presenetljivo, saj je tukajšnji teren za prečkanje meje izjemno zahteven.

V posle domačini niso vključeni

Toda zaradi vedno manjše prepustnosti na drugih delih južne meje, torej na območju celjske in novomeške policijske uprave, se je tok ilegalnih prehodov preusmeril drugam, v zgornji del Kolpe in naprej na območje koprske policijske uprave. Kopenska begunska pot je dobro organizirana, tako da - vsaj tako pravijo policijski podatki - tujce k nam pripeljejo kriminalne združbe iz balkanskih držav. V posle niso vključeni tukajšnji domačini. Če tujce prevaža kamion, ki se pripelje iz Turčije ali Grčije, verjetno vmes ni posrednikov. Če pa gre za avtomobilski prevoz, je več posrednikov in tudi več postankov. »Pri tem ni nobene romantike, to je strogi posel,« razloži Igor Hrastnik.

Za teh 100 kilometrov meje skrbijo tri policijske postaje oziroma 89 policistov, ki jim pravijo tudi »schengenska kvota«, saj so odgovorni za varovanje te zunanje evropske meje. »A to ni edini način varovanja, saj je še več policistov v notranjosti države,« razloži sogovornik. Tudi na tem delu južne meje so pred kratkim uvedli mešane patrulje, kjer je poleg dveh policistov tudi oborožen vojak. Vsaka patrulja pokriva po 20 kilometrov meje.

»Patruljiramo z avtomobilom in peš,« je nekaj deset metrov za osilniško cerkvijo razložil Martin Pirman, policist s Policijske postaje Kočevje, ki je tam patruljiral s policistko in vojakom. Z avtomobilom se pripeljejo do meje, do Kolpe oziroma do mosta za cerkvijo, potem pa prehodijo dele, kjer z avtom ni mogoče. V snegu je tik ob ograji, ki stoji na levi in desni strani mosta, ozka shojena gaz, ki so jo naredili med kontrolami meje. Drugje so sledi lahko zelo zgovorne. »V zadnjem letu je na našem območju opazen porast prebežnikov. To so predvsem Turki, Kurdi, Sirci, tudi celotne družine,« razloži Martin Pirman.

»Ni ti vseeno, zlasti ko vidiš otroke«

Ni redko, da ljudi, ki iščejo lepšo prihodnost v Evropi, posredniki pripeljejo do meje in odložijo, potem pa se peš odpravijo naprej. »Med njimi so tudi otroci. Seveda ti ni vseeno, ko vidiš otroke. A svoje delo opraviš,« pravi Martin Pirman.

Podobno pravi Igor Hrastnik, ki je med najhujšo krizo z begunci pomagal v azilnem domu na Vrhniki: »Takšne izkušnje nikoli ne pozabiš. Vsakdo, ki je sodeloval pri tem, pa naj je bil policist, vojak ali iz Rdečega križa, je rekel, da je to izkušnja za vse življenje.« Najlepše iz te zgodbe je zavedanje, da so vse te različne službe sodelovale in delale skupaj, pravi: »To je nas, različne službe, zbližalo.«

Igor Hrastnik, policijski inšpektor na oddelku za državno mejo in tujce PU Ljubljana.

Drugo pa je bilo spoznanje, da je eno teorija, drugo pa praksa, pravi Hrastnik: »Nekaj se da naučiti, natrenirati, nekaj pa moraš prepustiti občutku.« Še posebno takrat, ko imaš pred seboj množico lačnih, utrujenih in prezeblih ljudi. Takrat, razloži Hrastnik, je pomembno izpeljati policijske postopke, tako da je zagotovljena varnost in vse teče nemoteno. Enako pomembno pa je, da ljudem zagotoviš hrano in pijačo, suhe in tople obleke ter da imajo otroci in matere prednost ter da izgubljeni otroci čim prej najdejo svojo družino. Ljudem s človeškim pristopom daš vedeti, da je policistom mar zanje, pravi Hrastnik: »Ne potrebuješ znanja tujega jezika, da se ljudi nahrani in spravi na toplo.«

Prevajalci - nanje policisti čakajo po nekaj ur, »če imajo srečo« - pa so pomembni v nadaljevanju postopka, ko so policisti prebežnike že varnostno pregledali in ko so preverili njihove dokumente, ki jih večinoma nimajo. Postopki se lahko razvijejo v nekaj smeri: od tistih najbolj preprostih, ko jih po poprejšnji najavi vrnejo Hrvaški, pa do zaprosil za mednarodno zaščito.

Begunska kriza traja že deset let

Čeprav smo tako kot druge evropske države begunsko krizo najbolj občutili leta 2015, ta ne obstaja dve, tri leta, ampak že deset let, opozori Igor Hrastnik. Prepričan je, da tudi ljudje, ki prej niso imeli konkretnih izkušenj z begunci, zdaj na razmere gledajo drugače kot pred tem. To se je videlo tudi v zgornjekolpski dolini pred letom dni, ko so postavljali ograjo v skupni dolžini 14 kilometrov, od tega deset kilometrov žice in štiri kilometre panelne ograje, in lastniki ukrepu niso nasprotovali.

Sreča je bila tudi to, da v času begunske krize to območje ni bilo obremenjeno in ni bilo slabe volje, razloži Igor Hrastnik: »Ljudje razumejo, kaj se dogaja po svetu in zakaj je bilo treba postaviti ograjo. Razumejo, zakaj sta tu policija in vojska. Pomembno pa je spremljati dogajanje po svetu, ker potem lažje vrednotiš tukajšnje scenarije.«
Pred dvema, tremi meseci so na mostovih zgornjekolpske doline izpeljali še zadnji ukrep, ko so na mostove postavili vrata, ki jih lahko zaprejo in zaklenejo. »Zavedamo se, da bolj ko se bomo tu trudili, bolj se bo begunski tok prestavil drugam oziroma tja, kjer nas ni,« razloži Igor Hrastnik. In doda, da je delo s prebežniki eden težjih policijskih poslov v njegovi karieri.

In ko sva zapuščala spokojno dolino Kolpe in se je pogled ustavil na gradu Kostel, je Hrastnik dodal, da mu je popolnoma vseeno, s kom ima opraviti, z državljanom Evropske unije, Slovencem ali tujcem, zanj je pomembno le, da ne dela kriminalnih dejanj. Po vseh teh izkušnjah z begunsko krizo, prebežniki in po tem, kar se dogaja v svetu, pa je nekaj ostalo: »Vseskozi sem v pričakovanju, kaj se bo zgodilo.«