Tiskane izdaje
Ljubljana – Zaradi domnevnih nepravilnosti – postopkovnih napak in spornih aneksov pri gradnji biatlonskega centra na Pokljuki – je država od Smučarske zveze Slovenije terjala več kot dobrih 600.000 evrov; vračilo 462 tisočakov zaradi omejevanja konkurence pri javnem naročilu za gradnjo centra, zaradi sklepanja aneksov pa v drugem pravdnem postopku 204.000 evrov. Če bo odločitev okrožnega sodišča obveljala, država ne bo dobila ničesar, saj je sodišče zavrnilo obe tožbi.
Smučarska zveza Slovenije (SZS) je aprila 2008 na razpisu takratnega ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pridobila evropska in slovenska proračunska sredstva za gradnjo sodobnega biatlonskega centra. Predvidena vrednost investicije je bila določena na 9,96 milijona evrov, SZS je za gradnjo projekta na podlagi javnega razpisa izbrala škofjeloško Splošno gradbeno podjetje Tehnik, k tej pogodbi pa sta stranki sklenili še štiri anekse za izvedbo dodatnih del, ki so gradnjo podražili za poldrugi milijon evrov.
Napaka pri objavi razpisa in sporni aneksi
Decembra 2009 je država nakazala SZS zadnji del denarja, po končani gradnji pa je evropska komisija (EK) med revizijo ugotovila nekatere nepravilnosti. SZS je namreč javno naročilo za gradnjo biatlonskega centra objavila 16. maja 2008 in kot merila za dodelitev posla določila najnižjo ponujeno ceno in reference ponudnikov, 19. maja pa je spremenila besedilo razpisa in kot edino merilo določila najnižjo ceno. A spremenjenega razpisa ni objavila tudi v uradnem glasilu Evropske unije, kot zahtevajo pravila evropske komisije, temveč le v nacionalnem uradnem glasilu. EK je zato terjala ustrezni finančni popravek oziroma vrnitev dela odobrenih sredstev, država pa se je izpogajala za 462.972 evrov, ki jih sedaj terja od SZS.
Z drugo tožbo zahteva še 204.403 evrov, ker je SZS z družbo Tehnik na podlagi postopka s pogajanji brez predhodne objave sklenila štiri anekse za izvedbo dodatnih del. Šlo je za spremembe zaradi sestave tal in slabega vremena, a po mnenju državnega urada za nadzor proračuna dodatnih del, predvidenih v aneksih, ni mogoče opredeliti kot dodatna dela, kot jih določa zakon o javnem naročanju, saj ni šlo za okoliščine, ki jih naročnik objektivno ni mogel vnaprej predvideti, temveč za okoliščine, ki jih naročnik ni predvidel.
»Sodišče je prisluhnilo našim ugovorom, da je nedopustno, da se država s komisijo dogovori za popravke pri financiranju iz evropskih sredstev in nato poskuša te zneske, za katere se je dogovorila, prevaliti na SZS, ne glede na to, da je 462.972 evrov enormna kazen za administrativno napako, pri čemer je ministrstvo še pred podpisom pogodbe o sofinanciranju vedelo, da je prišlo do te napake in bi lahko že vnaprej opozorilo, naj se napaka popravi,« pravi pooblaščenec SZS odvetnik Janez Tekavc.
Dejstvo, da je bila pogodba o sofinanciranju z ministrstvom podpisana šele jeseni in da do takrat SZS ni smela začeti del, pa po njegovem kaže na to, da je do zamika in s tem do potrebe po sklenitvi aneksov prišlo zaradi razlogov, ki jih ni zakrivila SZS. »Nenavadno bi bilo tudi, da bi se delale geološke raziskave, saj se teh praviloma ne dela za takšne gradnje. Pri tem je pomembno tudi, da v razmerju med državo in komisijo popravek praviloma ni kazen, ki bi jo morala plačati država, temveč predstavlja le zneske, ki ga mora z enega programa, ki ga sofinancira EU, prestaviti na drugi program. Šele če država noče ali ne zmore preusmeriti sredstev v drug program, jih mora vrniti v proračun EU,« dodaja Tekavc.
Kazen nesorazmerna s kršitvijo
Ljubljansko okrožno sodišče je glede tožbe za 204.403 evrov vsa dela iz aneksov obravnavalo kot dodatna. Nizke temperature in sneg v zimskem času na območju gradnje centra niso tako neobičajne okoliščine, da jih SZS ob sklenitvi pogodbe ne bi mogla predvideti, a po mnenju sodišča SZS vendarle ni mogoče očitati, da zaradi nezadostne skrbnosti ni predvidela, da bo morala zaradi slabega vremena in dejanske sestave tal spremeniti tehnologijo gradnje. Dela po aneksih so bila tako po mnenju sodišča nujno potrebna za dokončanje osnovnega naročila, pri čemer skupna vrednost dodatnih del ni presegla 30 odstotkov zneska prvotnega naročila.
Pravobranilstvo (zdaj državno odvetništvo) takšno odločitev izpodbija na ljubljanskem višjem sodišču, pritožbo so vložili tudi zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo tožbo za vračilo slabih pol milijona evrov zaradi napake pri objavi spremenjenega razpisa. Sodišče je namreč razsodilo, da ne gre za kršitev pogodbe, saj je bila sporna objava obvestila o oddaji javnega naročila objavljena 16. maja 2008, to je še pred sklenitvijo pogodbe z ministrstvom, ki pa je že v času sklepanja pogodbe vedelo, da je bila v obvestilu napaka in da ni bilo objavljeno obvestilo o popravilu obvestila, pa je pogodbo kljub temu sklenilo.
Ne nazadnje, uredba komisije določa, da mora znesek finančnih popravkov ustrezati znesku izdatkov, ki je nepravično bremenil sklade, vendar v konkretnem primeru noben izdatek ni bremenil skladov EU, saj je bila napaka le v tem, da je bil popravek objavljen le na slovenskem uradnem spletnem mestu, ne pa tudi na spletnem mestu EU. Poleg tega leta 2008 noben slovenski predpis za tako napako ni določal posebne sankcije, še posebej ne, da bi moral prejemnik sredstev EU denar vrniti v tako visokem znesku, ki je nesorazmeren s kršitvijo.
Višje sodišče o pritožbah še ni odločilo.
