Tiskane izdaje
V zaključnem govoru je tožilka Diana Šeruga sodišču predlagala, naj Volgemutu prisodi vsaj 25 let zapora, njegov zagovornik, odvetnik Matic Klemenčič pa je bil prepričan, da mora sodišče Volgemuta oprostiti, ker da tožilstvu ni v niti eni točki uspelo dokazati, da je upokojeni policist res kriv. V dokaznem postopku je bilo izdelanih 36 analiz in izvedenskih mnenj, a neposrednega dokaza, ki bi pričal o tem, da je imel obtoženi z žrtvijo kakršenkoli stik, ni bilo.
V postopku so se stranke in izvedenci največ ukvarjali s strelskimi rokavicami, ki so jih kriminalisti zasegli obtoženemu. Forenzični strokovnjaki so na njih namreč našli sledi smodnika, vendar je izvedenec ob tem pojasnil, da gre za sledi, ki so značilne za večino streliva. Za kriminaliste pa so najdene rokavice ključni dokaz, predvsem zato, ker jih je Volgemut po tem, ko so ga že aretirali, hotel skriti. Volgemut je enega od kriminalistov pri tem ozmerjal za velikega lažnivca.
Obtoženi je o tem trdil, da ni bilo tako, temveč je rokavice stlačil v hlače zato, ker so mu bile prevelike. Kriminalisti so mu namreč med pridržanjem zasegli vsa oblačila in mu prinesli nadomestne hlače. Policijske in tožilske očitke, da ima Volgemut za seboj več kot 30 let policijske kariere, torej do potankosti pozna metode policijskega dela in zato ve, kako sledi zakriti, je obtoženi skozi postopek komentiral z razlago, da ravno zato rokavice s sledmi smodnika ne pomenijo nič, saj da ni tako naiven, da bi jih vzel s seboj na pogovor s policisti, če bi bil strelec res on.
