Gre za članek z naslovom Oj, Edo, joj!, ki je bil 11. februarja 2004 objavljen v Bulvarju, prilogi Slovenskih novic. Zapis »Ni namreč skrivnost, da se je Oven do zasebnega kapitala v BTC pritolkel izključno z denarjem stanovanjskih varčevalcev, kar je sploh njegova praksa,« je sprožil zasebno tožbo. Kot že prvič, je Janez Koščak, pooblaščenec Edvarda Ovna, poudarjal objektivno žaljivost zapisanega in avtorjev izključen namen zaničevanja, saj zanj ni imel nobenega dokazila.
Bojan Požar se je skliceval na to, da je članek nastal v drugačnih okoliščinah, kot so zdaj, saj se je Ovna lotil kot visokega funkcionarja LDS in direktorja sklada, pa tudi drugi pisci so »mučkali« o njem. Kakor je pojasnil, je hotel le opozoriti, kako je mogoče, da se je Oven v 12 letih, ko je bil direktor sklada, iz povprečno situiranega državnega uradnika prelevil v milijonarja. Na senat pa je v končni besedi apeliral, da je bolje, da je zasebni tožilec nekoliko užaljen, kot da se zatira svoboda tiska.
Senat je preveril in ugotovil, da Oven ni v nobenem kazenskem postopku, zanj je tožilstvo sicer zahtevalo preiskavo, a šele julija 2007, kasneje pa je bila zahteva zavrnjena. Po besedah predsednice senata je imel obtoženec pri pisanju negativen namen in nivo, saj se je spuščal tudi o Ovnovo zasebno življenje: »Sodišče nikakor ne zatira svobode tiska, a povsod so neke meje. Meje z namenom škodovati nikakor ni dovoljeno prestopiti«.