Brecelj: »Remškar je naredil bistveno premalo!«

Ljubljana – »Če bi se Janez Remškar kot generalni direktor onkološkega inštituta začel ukvarjati s tem, na kar so zaposleni opozorili z dvema pismoma, bi bil še vedno direktor,« je kirurg Erik Brecelj dejal na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču. Janez Remškar namreč toži onkološki inštitut in zahteva 93.000 evrov odškodnine, ker so ga leta 2015 razrešili.

Erik Brecelj, ki je bil v delovnem sporu zaslišan kot priča, ni bil proti imenovanju Janeza Remškarja za generalnega direktorja onkološkega inštituta. Menil je, da bo Remškar v mandatu pred upokojitvijo naredil vse, da se izkaže in da svojo kariero zaključi uspešno. Poleg tega je Remškar pred imenovanjem sodeloval pri številnih projektih, ki so jih izpeljali na onkološkem inštitutu, tako da bi lahko uspešno vodil to ustanovo.

Toda kasneje, ko se je izkazalo, »da nič ni delal«, je Brecelj spremenil mnenje. To menda ni bilo povezano z pisnim opozorilom pred prenehanjem delovnega razmerja, ki ga je Janez Remškar junija 2015 vročil Breclju, ampak je kirurg na neki točki ugotovil, da sta le dve možnosti: da člani sveta zapustijo svet zavoda ali pa zahtevajo direktorjevo odstavitev. Kot notranjega člana sveta zavoda so ga zaposleni na hodnikih stalno spraševali, kdaj bo generalni direktor začel urejati razmere v hiši in kaj bo glede tega naredil svet zavoda, ki nadzoruje poslovanje generalnega direktorja.

Na vprašanje sodnice, ali je Brecelj pred glasovanjem o razrešitvi generalnega direktorja vplival na člane sveta zavoda, je pritrdil: »Seveda, saj smo pripravili zahtevo za razrešitev. Delali smo skupaj, se slišali, pogovarjali, predlagali.« Nima pa osebnih zamer do Remškarja, ki je sicer prepričan, da za njegovo razrešitvijo stoji en sam človek, to je Erik Brecelj.

Brecelj je podrobneje razložil tudi svoj pogled na posamezne tematske sklope, ki jih je svet zavoda navedel kot razloge za Remškarjevo razrešitev. Podobno kot druga priča, Darinka Miklavčič, ki je bila v času Remškarjeve razrešitve predsednica sveta zavoda, je menil, da je Remškar v svojem mandatu prejel dve pismi z več sto podpisi zaposlenih z onkološkega inštituta, v katerem so predlagali, kaj bi vodstvo moralo narediti za ureditev razmer v hiši. Oblikovali so tudi komisijo, ki je proučila predloge in predlagala ukrepe, vendar je Remškar po Brecljevih besedah naredil bistveno premalo.

Poleg očitkov o pomanjkanju internih izobraževanj, interdisciplinarnih kolegijev in mednarodnih konferenc, komunikaciji znotraj inštituta in nepripravi novega statuta je svet zavoda Remškarju očital neupoštevanje njihovih sklepov glede odzivnega poročila o odpravi pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili z notranjo revizijo. »Sistem revizije je namenjen temu, da odklone, ki jih pokaže revizija, odpraviš. On pa tega ni naredil,« je bila jasna Darinka Miklavčič, ki je dejala, da odzivno poročilo, ki ga je pripravil vodja informatike, ni dovolj, saj bi podobno morali narediti v lekarni, laboratoriju, finančni službi...

Podobno je bilo s finančnim načrtom za leto 2015, ki ga je svet zavoda sicer sprejel, vendar je bil pomanjkljiv in je svet zahteval dopolnitev. »Če finančnega načrta ne bi sprejeli, bi zadeve zastale,« je dejala Miklavčičeva, ki je razložila, da so med drugim hoteli vedeti, kaj bi zaposlitev 44 ljudi pomenila v finančnem načrtu: »Zahtevali smo analizo: zakaj, kako, koliko? In kako bo to vplivalo na finance.«

Svet zavoda je od Remškarja pričakoval tudi plan razvoja ustanove, ki bi, je menil Brecelj, moral biti pripravljen že ob izvolitvi generalnega direktorja. Svet zavoda mu je najprej določil rok enega meseca, potem do konca leta, nato do sredine januarja. Potem so dobili načrt razvoja, ki je bil spisan na dveh listih. »Smo mislili, da nas zafrkava,« je rekel Brecelj. Sklicevanje na to, da je razlog za odlašanje s pripravo plana razvoja onkološkega inštituta čakanje na državni program obvladovanje raka, je le izgovor, je menila Miklavčičeva, saj je onkološki inštitut osrednja državna ustanova na tem področju.

Po mnenju obeh prič pa je bil upravičen tudi očitek sveta zavoda glede poslovnika o kakovosti oziroma o uvajanju novih kliničnih poti, ki so, je razložila Miklavčičeva, osnova za akreditacijo bolnišnic oziroma so pomemben del sistema kakovosti. V letih 2013 in 2014 na onkološkem inštitutu niso dokončali nobene nove klinične poti, čeprav bi samo v letu 2014 morali končati štiri nove.