Brez nepotrebne histerije v pravosodju

Ljubljana – Te dni se vrstijo odločitve sodišč, ki pri mnogih (spet) rušijo zaupanje v delovanje pravne države. Zastaranje sodnega postopka, kot se je to zgodilo v primerih Patria in Kapučini, kjer so postopek zaradi zastaranja zaustavili zoper koprskega župana Borisa Popoviča, delovanju celotnega državnega represivnega aparata – od začetka preiskav do sodnega postopka – gotovo niso v ponos.

Kot mnogi drugi tudi pravosodni minister Goran Klemenčič zastaranje postopka označuje za najslabši možen izid, ki se lahko zgodi. Nekoliko drugače meni Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo, ki o negativnih oziroma pozitivnih učinkih zastaranja pravi: »Ali je zastaranje najslabši konec postopka, je odvisno od razgledne točke, ki si jo izberemo. Za obtožene ni nujno tako.« Za primer Patria, denimo, pravi, da bi bilo dosti slabše, če bi obveljala drugačna interpretacija zastaranja in bi imelo sodišče še dve leti časa, da morda bolj prepričljivo dokaže krivdo. »Tako pa je obveljala domneva nedolžnosti, kar je edino logično. Za sodišče je to slabo, spet pa ne tako slabo, da bi morali – kot počno to nekateri – histerično zahtevati zamenjavo pravosodja kar v celoti.«

Ne gre iskati krivca le v sodniških vrstah

Petrovec opozarja, da postopki občasno zastarajo, ne da bi sodišče imelo vse možnosti to preprečiti. Pri tem je spomnil na Interpolovo depešo, ki je bila več kot leto dni »založena« na policiji. Zastaral je tudi postopek proti Wolfu, pa ni bilo nikakršnega razburjenja, ki je sledil, ko je takšna usoda doletela prvaka opozicije. Izpostavlja, da je povsem neprimerno po nekaj primerih ocenjevati sodstvo kar počez.

Padle obsodilne sodbe, kot jo je te dni dočakal Igor Bavčar, so spet primer, ki zamajajo zaupanje v pravosodje. A po drugi strani je ravno pravna varnost eden od temeljev delovanja pravne države in razveljavljene sodbe na višji stopnji niso nobena redkost niti drugod po svetu. O razveljavljenih sodbah sogovornik pravi: »Presoja padlih sodb je spet odvisna od opazovalca, ki praviloma vnaprej ve, brez sodišča, kaj je prav in kaj se je v resnici zgodilo. Zato bo del ljudi v tem videl delovanje pravne države, drugi pa ravno nasprotno. Večinoma pa je res tako, da bi morali biti z zadnjo besedo potolaženi ob domnevi, da je najmodrejša. A včasih nam šele Evropsko sodišče za človekove pravice da končni poduk, ki se lahko tudi razlikuje od najvišje slovenske instance.«

Potolaženi šele, ko je nekdo v zaporu

Spet po drugi strani nekateri delovanje pravne države vidijo le v obsodilnih sodbah. »Tudi v tem primeru vsi ljudje nikakor ne enačijo obsodilnih sodb z ustreznim delovanjem pravne države. Morda pri domnevnih tajkunih sicer pogosteje, saj jih ne enačijo (več) z likom osvoboditeljev. Res pa je, da se v slabih razmerah ljudje lahko tolažijo s pomembnimi ljudmi v zaporih. Ko bi bile življenjske razmere ugodnejše, bi sodni procesi vzbujali manj pozornosti. Tako pa se marsikaj dogaja po načelu kruha in iger, pri čemer je pri nas vse več iger in vse manj kruha.«

Ob vsej histeriji in zlivanju gnojnice čez pravosodje je Petrovec jasen, da se na pravosodje že dolgo časa izvajajo nedopustni pritiski in tukaj bi morala svoje narediti tudi vlada. Vendar pri tem dodaja, da je tudi sodstvo kot vsaka cehovska organizacija samozaščitno naravnano in občasno precej toga v določenih stališčih. »Vendar obstajajo povsem sprejemljive poti za obravnavo perečih vprašanj – od seminarjev, konferenc do strokovnega tiska, kjer vsi lahko predstavimo predloge za spremembe. To mnogi tudi počnemo,« h konstruktivnemu dialogu spodbuja Petrovec.