Bronastega distančnika ni nikoli videl

Pri padcu ob nesreči na sedežnici se je poškodovalo 16 smučarjev, eden huje.

Objavljeno
22. december 2015 10.21
regent pohorje
Robert Galun
Robert Galun
Maribor − Sojenje četverici, ki ji je tožilstvo naprtilo odgovornost za nesrečo na sedežnici Stolp pred skoraj šestimi leti, se je le premaknilo z mrtve točke. Čeprav so na zatožno klop prvič sedli že marca lani, se je sojenje z zagovori obdolženih začelo šele zdaj. Krivde ni priznal nihče.

Svoje videnje vzrokov nesreče je za zdaj predstavila le trojica, Miroljub Kerep, Franc Dereani in Izidor Pisnik. Postopek proti Jožefu Gobcu je namreč sodnica Alenka Golčer izločila zaradi njegovih zdravstvenih težav.

Višja državna tožilka Januša Kušar Rotman vsem štirim očita povzročitev splošne nevarnosti. Po njenem prepričanju so iz malomarnosti z opustitvijo dejanj, ki bi jih bili dolžni storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi, v nevarnost spravili 16 smučarjev. Ti so 13. februarja 2010 zgrmeli s sedežnice – na srečo v globok sneg, pri čemer se jih je 15 lažje poškodovalo, eden pa težje, saj si je zlomil prsno vretence.

Zgodba o domnevni malomarnosti se je začela štiri leta prej. Konec septembra 2006 sta po tožilkinem prepričanju 46-letni Kerep, ki je bil v družbi Gopla vodja kontrole, in 68-letni Dereani kot vodja projekta opustila nadzorstvo nad delom podrejenih delavcev, ki so menjavali ležaje na osi povratnega kolesa dvosedežnice. Kerepu je naprtila še opustitev kontrole kakovosti oziroma pravilnosti opravljenih del.

Triinsedemdesetleni Gobec, nekdanji direktor Gople, po tožilkinem mnenju ni poskrbel za ustrezno organizacijo dela in zadosten nadzor nad delom posameznih delavcev. Delavci so ležaj povratnega kolesa zamenjali brez nadzora in tudi brez končnega nadzora kakovosti, zato nihče od odgovornih ni opazil zamenjanih zgornje in spodnje prirobnice, vztraja tožilka.

Pomanjkljiva dokumentacija

Četrtemu obdolžencu, 58-letnemu Pisniku, nekdanjemu vodji vzdrževanja v Smučarskem klubu Branik, tožilka očita, da med montažo povratnega kolesa na zgornji postaji sedežnice Stolp ni poskrbel za namestitev bronastega distančnika na vrhu osi. Obe tehnični napaki sta sčasoma povzročili obrabo elementov na osi in tiste sobote okoli devete ure zjutraj se je nenadoma snelo povratno kolo. Jeklena vrv je močno zanihala, smučarji pa so padli s sedežnice.

»Distančnika nisem nikoli videl,« je dejal Pisnik. Po njegovih besedah tudi ni možno, da bi ga med demontažo kolesa kje založili. Dejansko so morali odviti le štiri vijake in sneti pokrov, kar so do ponovne montaže shranili v škatlo. Je pa kasneje od nadrejenih izvedel, da je na podlagi neke dokumentacije neki distančnik menda le obstajal.

Dereani je povedal, da je Branik rabljeno Doppelmayrjevo sedežnico kupil v Italiji, zmontirali pa so jo delavci Gople. »Dokumentacija te naprave je bila pomanjkljiva. Doppelmayr ne da vseh načrtov, le sestavnice. Ali pa si se obrnil nanje, da jo oni montirajo,« je dejal Dereani. Po njegovih besedah je sicer nemogoče zamenjati prirobnice, saj navoj ne bi šel v isto navojno izvrtino.

Kdo je pred dobrimi devetimi leti zamenjal ležaj kolesa, se Kerep ni spomnil. Pravzaprav za to delo sploh ni vedel: »Če bi opravil pregled, bi to dokumentiral.« Kdo je nadziral delo, bi po njegovih besedah vedel nekdanji direktor Gobec. Poleg tega, je zatrdil Kerep, zamenjanih prirobnic samo z vizualnim pregledom ni možno opaziti, to je možno ugotoviti le z meritvijo.