Cena za prestop slovenske meje med 500 in 1000 evri

Ljubljana – Ilegalnih prebežnikov oziroma ilegalnih migrantov je bilo pred leti bistveno več, pravi Melita Močnik, vodja sektorja mejne policije: »Nihče si ne želi, da bi se ponovila leta 1999, 2000 in 2001, ko je bilo njihovo število okrog 38.000 na leto. Zdaj jih je okoli 800.«

Po besedah Melite Močnik se je struktura ilegalnih migrantov, s katerimi se srečuje slovenska policija, zelo spremenila. Iz držav nekdanje Jugoslavije jih tako rekoč ni več, daleč največ jih je iz Afganistana in Turčije. Več je državljanov Somalije in Alžirije, kar je predvsem posledica spreminjanja poti nedovoljenih migracij v globalnem smislu. »Več je migrantov, ki se izkazujejo kot mladoletniki. Večina teh ljudi pri sebi nima dokumentov, tako da je že ugotavljanje identitete velik izziv, policija je zato morala poskrbeti za nove prevajalce za jezike teh držav,« je o novostih na tem področju povedala Močnikova.

Za Slovenijo je sicer pomemben podatek, da je spet oživela klasična balkanska pot skozi Turčijo oziroma Grčijo in naprej prek Makedonije, Srbije in Hrvaške, v manjšem delu pa nato čez Slovenijo v države Evropske unije. »V tem primeru govorimo o sekundarni migraciji, saj te osebe že vstopajo v schengenski sistem v Grčiji. Slovenija ni njihova ciljna država, temveč so to države, kjer imajo ti migranti že svojo diasporo,« pravi.

Dobro organizirane zlorabe azilnih postopkov

Da je prebežnikov iz nekdanjih držav Jugoslavije relativno malo, je predvsem posledica odprave vizumske obveznosti. Je pa zaradi vpisov v schengenski sistem in neizpolnjevanja pogojev več zavrnjenih. Po besedah Močnikove je več tudi takšnih, ki čas svojega bivanja prekoračijo. A v teh primerih večinoma ne gre za težavne primere, temveč jih zaznajo, ko se vračajo domov. Množične primere zlorabe postopkov mednarodne zaščite po drugi strani poznajo v tujini – predvsem v Belgiji in na Švedskem, kamor prihajajo skupine makedonskih in srbskih Romov in prosijo za mednarodno zaščito, čeprav ne pričakujejo, da bodo te prošnje uspešne. »Njihov cilj je zgolj finančna spodbuda za vrnitev domov in da nekaj mesecev preživijo bolj socialno oskrbljeni. Nekatere države, na primer Belgija in Avstrija, zaradi tega temu že prilagajajo svoje postopke,« je pojasnila.

Ugotavljanje tistih, za katere obstaja sum, da bodo zlorabili vstop za podajo neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito, je zaradi dobre organiziranosti sicer zelo težavno. »Ko te skupine pridejo na mejni prehod, je potrebno zelo veliko napora, da policisti najdejo utemeljen razlog za zavrnitev vstopa v državo. Velikokrat namreč izpolnjujejo vse pogoje, vključno z denarjem, ki jim ga voznik razdeli pred prihodom na mejo,« pove o pripravljenosti in zvitosti ljudi, ki organizirajo prevoze migrantov. Zato s slovensko policijo pri teh postopkih sodelujejo tuji uradniki in ugotavljajo istovetnost turističnih aranžmajev in naslovov, kamor domnevno potujejo.

Vala prebežnikov z novih vojnih žarišč ni

Nova vojna žarišča k nam še niso prinesla večjega števila prebežnikov. »Da bi se pri nas to tako neposredno poznalo kot pri Italijanih ali Grkih, zaradi geografske lege in ker ni mednarodnih letov, tudi ni pričakovati,« pravi Močnikova.

Ilegalni migranti prek naših meja sicer potujejo v manjših skupinah. »V zadnjem času opažamo, da jih večkrat vodijo njihovi sodržavljani, česar prej ni bilo,« pravi in dodaja, da se migranti spet pojavljajo v prirejenih prostorih v tovornih vozilih, ki prihajajo iz Srbije. V teh primerih gre večinoma za čezmejne organizirane kriminalne združbe, pa tudi soliste, kar kaže na to, da so stiske ljudi vedno večje. »Za storitve solistov se ljudje odločajo, ker so storitve organiziranih družb predrage, dogaja se tudi, da gre za pomoč prijateljem ali družinskim članom,« pove.

Za pot iz Afganistana tudi 15.000 evrov

Klasična pot sicer poteka v več etapah, in sicer organizirajo prevoz od meje do meje, mejo pa prečkajo peš. Organizirane združbe za pot iz Afganistana ali Pakistana računajo med 10 in 15 tisoč evrov. »Pri organiziranih združbah je posredi vedno denar, čeprav je znano, da nekateri tihotapci iščejo tudi druge koristi,« pove Močnikova, čeprav izsledki uspešno zaključenih obravnav pri nas kažejo, da v teh primerih ni šlo za trgovino z ljudmi. Na policiji si sicer ne zatiskajo oči, da med prebežniki ni prav nobene žrtve.

Cena prestopa slovenske meje se trenutno giblje med 500 in 1000 oziroma dobrih 1000 evrov, če gre na primer za celo družino. Ceno je slovenskim policistom v zadnjem letu in pol uspelo zelo dvigniti, kar je za može v modrem pokazatelj, da delajo dobro. »Če se storitve dražijo, smo na dobri poti. Če je cena nizka, je ponudbe veliko,« pojasnjuje.

Pri varovanju zelene meje se Slovenija zanaša na kombinacijo policistov na terenu in tehnike: »Kje in kdaj se moramo pojaviti, je stvar ugotovitev analize tveganja. Lahko pa povem, da smo pri tem zelo uspešni, po naši oceni odkrijemo med 80 in 85 odstotkov primerov, bližamo pa se 90 odstotkom,« pojasnjuje Močnikova.

Brez pravic, zaprti v centrih za tujce

Franci Zlatar, vodja Programa Migracije na Slovenski filantropiji, kjer izvajajo skrbništva za posebni primer za mladoletnike brez spremstva, ki so nastanjeni v Centru za tujce, je kritičen do načina, s katerim se je te problematike v zadnjem času lotila evropska skupnost, s tem pa tudi Slovenija. Po njegovih besedah je slovenska migracijska politika namreč izjemno restriktivna. »Nedokumentirani migranti«, kot sami imenujejo tovrstne prebežnike, namreč praktično nimajo nobenih pravic. »V primeru preganjanja v matični domovini seveda lahko zaprosijo za mednarodno zaščito, vendar so postopki pogosto izjemno dolgi, status begunca pa dobi zalo malo ljudi,« je povedal in dodal, da sami zaznavajo tudi kršenje človekovih pravic, ko so mladoletniki nastanjeni v Center za tujce, ki je policijska institucija zaprtega tipa in tako ni primerna za njihovo bivanje.

Ker prebežniki nimajo pravic, ne morejo začeti novega življenja, njihove stiske pa povzročajo tudi negotovo čakanje na možnost ureditve statusa. Dodatno stisko predstavlja tudi omejeno gibanje – kljub temu, da niso zagrešili nobenega kaznivega dejanja, pač pa so v želji po boljšem življenju prišli v Slovenijo brez veljavnih dokumentov.