Tiskane izdaje
Hilda Tovšak in Ivan Demšar izrednega pravnega sredstva nista izkoristila. Žibertu so za vzorec znižali zaporno in denarno kazen, usoda preostalih ostaja enaka, kot jo je zapečatila pravnomočna obsodba.
Nekdanje gradbene barone in druge vpletene v nezakonito dogovarjanje pri poslih za gradnjo letališkega stolpa na brniškem Letališču Jožeta Pučnika je že prvostopenjsko sodišče spoznalo za krive. Obsodili so jih na zaporne in denarne kazni, z oprostilno sodbo jo je odnesel le Ivan Kroflič. Višje sodišče pa je zaporne kazni nekoliko znižalo le za Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja in Ivana Demšarja.
Največjo krivdo za dogovarjanje pod mizo so pripisali Tomažu Žibertu, nekoč zaposlenemu v Kontroli zračnega prometa Slovenije in članu razpisne komisije za gradnjo stolpa. Prisodili so mu dve leti in pol zapora in 15.000 evrov stranske denarne kazni. Njegov zagovornik Mitja Pavčič je med drugim ves čas sojenja opozarjal na napačno pravno kvalifikacijo, saj da gre za nadaljevano kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril, in ne za dve posamični kaznivi dejanji. Vrhovni sodniki so mu dali prav. Zahtevi za varstvo zakonitosti so delno ugodili in njegovemu varovancu zaporno kazen znižali za dva meseca, manjši »popust« pa je dobil tudi pri denarni kazni. Namesto 15.000 mora plačati 14 tisočakov.
Odredba ne temelji le
Vrhovni sodniki so zapisali, da je bilo za obrambo sporno sporočilo po telefaksu nemškega preiskovalca le povod, da so za določeno telefonsko številko od telekomunikacijskega operaterja pridobili podatke, komu pripada, šele na podlagi iz tega dela zbranih ugotovitev pa se je preiskovalna sodnica strinjala s predlogom tožilstva za izvajanje prikritih ukrepov. »Odredba preiskovalne sodnice ni bila izdana zgolj na podlagi anonimne informacije. Zbrani podatki, s katerimi je v času izdaje odredbe razpolagala preiskovalna sodnica, so zadoščali za utemeljen sum, da so se po telefonski številki, ki so jo sporočili nemški varnostni organi, dogovarjali o kaznivem dejanju,« je sklenil senat vrhovnega sodišča pod predsedstvom Barbare Zobec.
Ukvarjali so se tudi z vprašanjem, ali je bilo sploh dovoljeno sojenje Zidarju brez njegove navzočnosti, saj so ga pestile resne težave s križem, za kar obstaja medicinska dokumentacija. Kot odločilno so sodniki šteli dejstvo, da je Zidar po narokih, za katere je zagovornik imel soglasje, da se glavna obravnava nadaljuje v nenavzočnosti, na sojenje še večkrat prišel. »Obsojenec je imel pred zaključkom glavne obravnave možnost uveljavljati, da je zagovornik te izjave podal brez njegovega soglasja, a tega ni storil,« piše v sodbi. Na poznejših narokih pa tudi ni zahteval vnovične izvedbe dokazov.
Ivanu Zidarju tako ni bila kršena nobena od temeljnih človekovih pravic niti pravica do obrambe. Kazenska sankcija leto in dva meseca zapora in 11.000 evrov stranske denarne kazni zato ostaja. Kot je znano, pa se je zapletlo pri izvajanju prestajanja zaporne kazni, saj Zidar zaradi zdravstvenih težav ni sposoben ždeti v zaporu, prav tako ga na sodišču »pogrešajo« v drugih procesih proti njemu.
Po odločitvi vrhovnega sodišča tudi za Dušana Črnigoja (leto in dva meseca zapora ter 11.000 evrov), Boruta Farčnika (deset mesecev zapora in šest tisočakov) in Srečka Gabriča (deset mesecev in sedem tisočakov) kazenske sankcije ostajajo enake, saj niso našli nobenih kršitev, ki jih je nanizala obramba. Šefinja propadlega Vegrada Hilda Tovšak, ki zahteve za varstvo zakonitosti ni podala, pa je bila obsojena na leto in dva meseca zapora ter 10.000 evrov stranske denarne kazni. Po pravnomočni sodbi pravice na vrhovnem sodišču ni iskal niti Ivan Demšar, nekdanji komercialni vodja projektov v SCT, ki je bil obsojen na devet mesecev zapora in osem tisočakov stranske denarne kazni.
