Tiskane izdaje
Ljubljana - Po izbruhu afere o domnevnih nečednostih v Črnem lesu pred skoraj osmimi leti je bilo prelitega veliko črnila, a se je izkazalo, da so očitki, da so v hotelu, ki je deloval kot dom starostnikov, oskrbovancem pobirali denar in premoženje, nato pa jih pustili umreti, neutemeljeni.
Nekdanja upraviteljica hotela Duška Lajh je zaradi poročanja proti številnim medijem oziroma njihovim izdajateljem vložila vrsto odškodninskih tožb, češ da je njeno ime zaradi poročanja omadeževano, na seznamu toženih pa se je znašla tudi časopisna hiša Delo.
Ker sta najprej okrožno in nato še višje sodišče odločili, da je njena tožba proti Delu utemeljena, ji bo moralo to plačati odškodnino. Kolikšno, še ni znano, saj bo o njeni višini odločilo sodišče v posebnem postopku.
Skupni imenovalci pravd, ki jih je Duška Lajh sprožila zoper medije, so domnevno nekorektno poročanje o aferi, navajanje neresničnih informacij in ustvarjanje negativnih vrednostnih sodb, s čimer da so jo mediji prikazali kot koristolovko in nad njo izvršili »medijski umor«.
Predkazenski postopki proti njej so bili namreč ustavljeni, hotel Črni les pa zapečaten, ker za njegovo upravljanje ni imela ustreznih dovoljenj. Nekatere pravde še potekajo, nekaj jih je že končanih, zaradi vrste člankov, ki so bili objavljeni v Delu, Nedelu, Slovenskih novicah, revijah Več in Mag, je od časopisne hiše Delo, ki je prva poročala o domnevnih nepravilnostih v Črnem lesu, sprva zahtevala pol milijona evrov, nato je tožbeni zahtevek znižala na 150.000 evrov.
Čeprav tožena časopisna hiša vztraja, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, je ljubljansko okrožno sodišče menilo drugače, s takim stališčem pa se je strinjalo tudi višje sodišče.
Pooblaščenec Dela odvetnik Emil Zakonjšek je v pritožbi poudaril, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je bilo to novinarsko pisanje, zaradi česar je podana odgovornost le, če je šlo za namen zaničevanja, objava nepreverjenih informacij pa še ni protipravna, pri čemer so novinarji spoštovali domnevo nedolžnosti, ko so poročali o sicer izjemno odmevni aferi.
A višjih sodnikov mu ni uspelo prepričati, saj so ti dali prav prvostopenjskemu sodišču, ki je z vmesno sodbo odločilo, da so sporni članki o tožnici deloma žaljivi in kot taki posegajo v njeno čast in dobro ime ter da novinarji pri pisanju niso ravnali s potrebno skrbnostjo.
Višji sodniki še menijo, da za zakonitost in pravilnost vmesne sodbe ni pomembno oziroma potrebno, da so podani in obrazloženi vsi elementi odškodninske odgovornosti za vsak posamičen članek, število zapisov, ki so prizadeli čast Lajhove, pa bo kvečjemu okoliščina, ki bo vplivala na odločitev o višini odškodnine.
Sodišče tako ni ugotovilo negativnih vrednostnih sodb oziroma žaljivih komentarjev na račun Lajhove, temveč neresničnost nekaterih zapisov.
Tako na primer že prvostopenjsko sodišče meni, da ni nič neresničnega v zapisu, da so oskrbovanci umirali pogosteje kot sicer, v resnici so obstajali tudi sumi kaznivih dejanj, a se niso izkazali za utemeljene, za neresnične pa so se izkazali zapisi o številu oporok, ki da so jih starostniki sestavili v korist Lajhove.
Dejansko sta bili sestavljeni le dve taki oporoki, novinar pa po mnenju sodišča za svojo navedbo o njihovem domnevno velikem številu »ni izkazal nobene razumne podlage«.
Razlika med resničnim podatkom in zapisanim po mnenju višjega sodišča daje celotnemu zapisu žaljiv pomen, ker jasno in nedvoumno implicira tožničino najmanj nemoralno, če ne tudi nezakonito ravnanje. Sklicevanje na navedbo, da gre za govorice ali podobne izjave drugih, ne zadošča, prav tako ne zadošča, da se take, neresnične trditve oblikujejo v vprašanja ali povežejo s pogojniki, še meni višje sodišče.
Res je, da novinarji pri tožnici niso dobili nobenih informacij (dobivali so jih od pristojnih institucij in posameznikov), a to še ne pomeni, poudarja sodišče, da so imeli utemeljen vzrok verjeti govoricam, ki so se izkazale za neresnične.
