Tiskane izdaje
Hercegnovi, Maribor – Zakonca Boro in Mirjana Stanković iz Hercegnovega sta Alojza Kamlerja, lastnika slovenskega podjetja KKB v Mariboru, prek črnogorskih medijev obtožila prevare. Trdita, da sta po njegovi predstavitvi projekta o vzgoji činčil, ki jo je imel v Igalu pred tremi leti, sklenila pogodbo, s katero jima je Kamler ponudil ugodne možnosti za posel in jima zagotovil, da jima lahko v treh ali štirih letih prinese dober zaslužek, potem pa jima je obrnil hrbet.
Mariborčan Kamler je vzrejo činčil za pridobivanje krzna razvil tudi v Črni gori. Tistim, ki so bili pripravljeni te živali gojiti, je za vsako od njih dal šestmesečno zagotovilo. Če bi samica v enem letu ne imela mladiča, bi jo zamenjali z novo. Stankovića sta to sprejela in vložila v nakup štirih družin činčil (štirih samcev in 20 samic) ter v opremo 5000 evrov.
Za tolikšno vsoto sta morala najeti posojilo, ki pa ga zdaj ne moreta vrniti, ostala sta tudi brez činčil. Mirjana pravi: »Od 20 samic sta samo mladiča dveh preživela, in še to z veliko nego in trudom. Obe samici sta po letu dni še enkrat imeli mladiče. Pri drugih živalih niso mogli pomagati niti veterinarji. Hitro so poginile, Kamler pa se na vse najine klice ni oglasil.«
Stankovića pravita, da sta zato ogorčena in nezadovoljna in sta od Kamlerja zahtevala denarno nadomestilo in razveljavitev pogodbe. Odgovoril jima je, da denarja ne bosta nikoli dobila, zato sta se odločila, da ga bosta tožila. Trdita, da so ogorčeni tudi drugi, ki so se tega posla lotili z veliko navdušenja in potegnili kratko, oziroma da je Kamler podobne poslovne sporazume sklenil z družinami in Kotorja, Podgorice, Nikšića in Danilovgrada, zdaj pa se svojim obveznostim izogiba.
»Nikogar nisem prevaral ali ogoljufal,« nam je danes zatrdil direktor podjetja KKB, d.o.o., Alojz Kamler, zahteve zakoncev Stanković iz Hercegnovega po nadomestilu za vloženi denar pa je označil za izsiljevanje, v katero ne bo privolil. »V Srbiji imam firmo, ki pokriva območje Srbije in Črne gore. Tako z omenjenima zakoncema iz Hercegnovega niti nisem imel stikov jaz, temveč predstavnik omenjenega podjetja, ki na južni trg uvaža živalice in potem dovolj kakovostne, ki izpolnjujejo predpisana merila, od rejcev tudi odkupuje ,« je pojasnil Kamler.
Brez dela ni zaslužka
Na vprašanje, kaj se je torej zgodilo v konkretnem primeru, pa je odgovoril, da v tem poslu pač ne morejo vsi uspeti. »Problem je, če bi posameznik rad zaslužil, ne da bi vložil veliko truda. Pri živalih, še zlasti činčilah, to ni mogoče, ker jih je treba vsak dan negovati, čistiti, kopati v pesku in primerno hraniti. Brez tega in če tudi prostorske razmere niso ustrezne, rezultatov ne moreš pričakovati. Stankovićeva sta začela z malo količino živali, temu primerno pa je bil tudi njun zaslužek majhen. Očitno sta bila zato razočarana, saj sta imela neke svoje izračune, ki pa niso bili realni,« meni Kamler.
O podjetju KKB (ustanovljeno je bilo v začetku devetdesetih in ima sedež na naslovu Za vasjo 12 v Mariboru) pa je še dejal, da je eno redkih v Evropi, ki se resno ukvarja z dobavo in odkupom činčil ter posredovanjem pri prodaji krzna. »S kožami činčil zalagamo velike svetovne trge in ker vsega povpraševanja na svoji farmi v Sloveniji ne moremo zadovoljiti, pač iščemo tudi drugod ljudi, ki jih zanima ta dejavnost. Pogosto dobimo nove ponudbe in zainteresiranim predstavimo zadevo, nato pa je vse odvisno od njih samih. To ni posel za tiste, ki želijo čez noč obogateti, saj je treba kakšni dve leti ali še dlje veliko delati in tudi kaj vložiti. Šele potem lahko pričakuješ dohodek, a ne bogatenja,« je dejal Kamler.
Omenil je še, da ima v Srbiji in Črni gori sklenjene pogodbe s približno 50 rejci, predvsem tisti, ki imajo večje farme činčil, pa so po njegovih besedah s sodelovanjem zelo zadovoljni.
