Tiskane izdaje
Težko otroštvo, polno družinskega nasilja, je A. R. v mladosti pripeljalo do prevzgojnega doma, danes odrasel moški z urejenim življenjem pa je prepričan, da je za to odgovorna država. Zahteva 105.000 evrov odškodnine (z obrestmi od vložitve tožbe maja 2010), ker zaradi protipravnega izbrisa njegove matere iz registra stalnih prebivalcev, zaradi česar družina ni imela urejenega statusa, pristojne službe niso zadostno ukrepale, čeprav je bil kot otrok žrtev družinskega nasilja.
Neposredni oškodovanec
Pristojni center za socialno delo ga kljub očetovemu nasilju in vzgojni zanemarjenosti ni namestil v ustrezno ustanovo, ker so bili centri za socialno delo dolžni ukrepati zgolj takrat, ko so bili »udeleženi« državljani Republike Slovenije in tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje, trdi tožnik. Njegovi starši niso hoteli sodelovati s centrom za socialno delo, niso si uredili dovoljenj, niso ga prijavili v register stalnih prebivalcev. Imeli so status tujca z dovoljenjem za začasno prebivanje (tožnik je prišel v Slovenijo na začetku osemdesetih), živeli so v 15 kvadratnih metrov velikem stanovanju, v materialnem pomanjkanju, sam je bil učno neuspešen in vedenjsko problematičen. Kot mladoletnik se je zapletel v kazniva dejanja in končal v priporu, nato mu je bil izrečen ukrep namestitve v prevzgojnem domu v Radečah.
Prepričan je, da se njegovo življenje ne bi zasukalo tako, če ne bi država pred 26 leti njegove matere izbrisala iz registra stalnih prebivalcev in s tem posegla v pravice, ki so mu takrat pripadale kot mladoletnemu otroku. Zatrjuje, da mu je nastala škoda kot neposrednemu oškodovancu, medtem ko država trdi nasprotno, češ da je bila izbrisana njegova mati in ne on, sodna praksa pa posrednim oškodovancem, kar je po mnenju države tožnik, ne priznava pravice do odškodnine.
Okrožno sodišče je njegovo tožbo prvič zavrnilo zaradi zastaranja, menilo je tudi, da med izbrisom njegovih staršev in tožnikovo škodo (sam ni imel statusa izbrisanega) ni vzročne zveze, iz dopisov CSD pa izhaja, da mu je škoda nastala še pred izbrisom matere, saj je bil tožnikov oče nasilen že leta pred tem.
A je višje sodišče ugodilo njegovi pritožbi in sodbo razveljavilo ter z napotki vrnilo v ponovno odločanje.
Ni zastaralo
Glede zastaranja je višje sodišče menilo, da A. R. ni mogoče očitati, da ni uveljavil sodnega varstva v subjektivnem zastaralnem roku od leta 2006, ko je dobil slovensko državljanstvo, ali že prej, saj so obstajale okoliščine, ki so objektivno oteževale in preprečevale uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Ne le tožniku, marveč tudi izbrisanim. Zato mu ni mogoče odkloniti odločanja o njegovem tožbenem zahtevku, saj bi mu s tem (znova) nedopustno odvzeli pravico do sodnega varstva. Iz odločb evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in ustavnega sodišča ter novejše (spremenjene) sodne prakse vrhovnega sodišča izhaja, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim, ki na podlagi veljavne pravne ureditve niso imeli resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo.
Brez državljanstva in stalnega prebivališča
Okrožno sodišče je z vmesno sodbo v ponovljenem postopku zato razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, ki se nanaša na škodo, ki je tožniku nastala v povezavi z očetovim nasiljem. Sodišče je prepričano, da je bil CSD seznanjen s tem, da je oče nasilen do sina, vendar ga ni zaščitil in namestil v ustrezno mladinsko ustanovo oziroma rejniško družino, ker mati ni imela stalnega prebivališča. CSD je imel in ima še možnost in dolžnost zaščititi otroka ne glede na (ne)sodelovanje staršev, posebej v tem konkretnem primeru, ko je bilo ravno družinsko okolje zanj škodljivo. Ker je država nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev tožnikove starše, tožnika ni mogla zaščititi tako, kot bi ga, če protipravnega izbrisa ne bi bilo, je ugotovilo sodišče.
Ni pa A. R. sodišča prepričal, da je izbris njegove matere najbolj verjeten vzrok za škodo, ki da mu je nastala v zvezi s pridobitvijo šolske izobrazbe, kazenskim postopkom in v času pripora oziroma prestajanja vzgojnega ukrepa. Nesporno je namreč, da je A. R. kot mladoletnik zagrešil rop, zaradi česar mu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, ter da je dosegel peto stopnjo izobrazbe, zato tožbeni zahtevek v tem delu po mnenju sodišča ni utemeljen.
Vmesna sodba še ni pravnomočna, saj sta zoper njo vložila pritožbo tako tožnik kakor državno odvetništvo.
