Delova tema: če skleneš poravnavo, te sodno kolesje ne požre

Ljubljana – Ni nujno, da se za vsako kaznivo dejanje vedno zažene dolgotrajno, drago in obremenjeno pravosodno kolesje, saj je na voljo tudi poravnava. To je podpisan sporazum med obtožencem in oškodovancem, ki pa je precej nepoznan način mirnega reševanja sporov.

Poravnavanje v kazenskih zadevah je alternativno, zunajsodno reševanje kazenskih zadev, pri katerem se poravnalec ukvarja z reševanjem spora med oškodovancem in obtožencem kaznivega dejanja.

»S poravnavanjem želimo doseči sporazum, ki brez sodnega postopka zadovolji obe stranki v postopku in zagotovi dobre prihodnje medosebne odnose. Želimo si, da se spor pošteno reši, da se prepiri ne nadaljujejo, kar bi bilo sicer mogoče ob obsodilni sodbi in vpisu osumljenca v kazensko evidenco. Poravnalci z odpravo konflikta pomembno prispevamo k občutku vzpostavitve pravnega reda, saj odpravljamo razloge za bodoče konflikte. S poravnavo se dokončno uredijo kazenska zadeva, lahko tudi ozadje spora in možni odškodninski zahtevki,« je pojasnil Slobodan Pavlin, poravnalec z večletnim stažem.

Primerno za manjša kazniva dejanja

Za poravnavo so primerna kazniva dejanja z zagroženo kaznijo do treh let in izjemoma tudi nekatera kazniva dejanja z zagroženo kaznijo do petih let zapora. »To niso prava kriminalna dejanja, ampak večinoma enkratni dogodki, recimo grožnje, pretepi, prometne nesreče, male tatvine, male goljufije, spori med sosedi, nasilništvo v blažji obliki, preživnine in podobno.«

Sogovornik ugotavlja, da poravnave javnost ne pozna, in ne skriva razočaranja, ker je ne poznajo niti nekateri tožilci. O tej problematiki je pisal tudi nekdanji generalni državni tožilki Barbari Brezigar, a ni dobil niti odgovora, kaj šele, da bi se na podlagi njegovega opozorila zadeve začele premikati v pravo smer.

Ko tožilec dobi kazensko ovadbo, se odloči, ali bo sprožil kazenski postopek ali zadevo odstopil poravnalcu. Pavlinu se zdi čudno, da se tožilci tako redko odločijo za to možnost, ampak raje vidijo, da se požene ves pravosodni stroj, kar poleg obremenjevanja sodišč za sabo potegne še nepotrebne stroške. »Izjema je ljubljansko tožilstvo, kjer so poravnavi naklonjeni, povsem pa so zaspali na mariborskem državnem tožilstvu. Ti po mojem mnenju poravnavo povsem blokirajo. Imajo 50 registriranih poravnalcev, a so lani v poravnavo dali samo 15 zadev. To je naravnost neverjetno,« Pavlin ne skriva razočaranja.

Nezapleten, a večkrat naporen postopek

Enega od vzrokov, da se raje odločijo za kazenski postopek, mu je priznala neka tožilka. »Povedala mi je, da ima precej manj dela, če prepiše kazensko ovadbo in na sodišče poda obtožni predlog. To je sicer res, vendar imajo zaradi tega precej več dela sodišča. S tem nič ne rešijo, ampak dodatno obremenijo že tako preobremenjena sodišča.«

Postopek poravnave sicer ni zapleten, je pa delo lahko zelo naporno in stresno, saj je ključnega pomena, kako spretno poravnalec krmari med sprtima stranema. Tožilec s seznama poravnalcev (načeloma po vrstnem redu) enega izbere. Ta po pregledu listin, ki jih dobi, na pogovor povabi storilca in oškodovanca. »V tej fazi je zelo pomembno, kakšen je poravnalec, kako se loti zadeve, kako obravnava stranke in kako jih posluša. Pomemben je nasvet, a ne pravni, temveč povsem življenjski. Običajno se pokaže, da ni problem kaznivo dejanje, ampak ozadje.«

Sklenjena poravnava je zacementirana

Pavlin se lahko pohvali s 70-odstotno uspešnostjo poravnav, včasih pa, kot brez zadržkov prizna, stiska rok ni, čeprav se večkrat sestanejo. To je navadno pri zapletenejših primerih, ko je, denimo, več oškodovancev ali več storilcev. Če nasprotni strani podpišeta sporazum o poravnavi, je ta veljaven in se kazenski postopek za isti očitek ne sme začeti. Če se jim ne uspe sporazumeti, poravnalec o tem obvesti tožilstvo in steče kazenski postopek.

Sogovornik je opisal enega tipičnih primerov, kjer je poravnava smiselna in je bila tudi uspešna. »Neki fant je pijan v lokalu razbil šipo. Če bi bil zaradi tega vpisan v kazensko evidenco, bi naredili več škode kot koristi. Zadeva je šla v poravnavo, oškodovanec je odstopil od pregona pod pogojem, da fant plača škodo. Ta je privolil, čeprav je bil brez dohodkov. Mirno smo se dogovorili, da bo 600 evrov plačal v šestih obrokih. Zadeva je bila rešena v korist vseh.«

Ko beseda nanese na vlogo odvetnikov v poravnavi, Pavlin pojasni, da so ti lahko le svetovalci, ne pa zastopniki. »Če ima nekdo zastopnika, je druga stranka v podrejenem položaju, kar se v poravnavi nikakor ne sme zgoditi.«

Poravnava se financira iz proračuna, in sicer iz postavke tožilstva. »Skupni znesek stroškov poravnav v kazenskih postopkih je lani za vsa okrožna državna tožilstva znašal 152.122 evrov,« so nam sporočili z vrhovnega državnega tožilstva. Podatkov, koliko izplačil je šlo za uspešne in koliko za neuspešne poravnave, nimajo, saj tovrstne evidence ne vodijo.

Subjektivno nagrajevanje poravnalcev

V navodilu za odstopanje zadev v postopek poravnavanja je določeno, do kolikšne nagrade (to določi tožilec) so poravnalci upravičeni. Če je poravnava neuspešna, ker se povabljeni niso odzvali, je poravnalec upravičen do 35 evrov nagrade, do 70 evrov dobi, če poravnava ne uspe iz drugih razlogov, in do 140 evrov za zelo zahtevno neuspešno poravnavo. Do nagrade v višini med 70 in 210 evri je upravičen, če poravnavo uspešno pripelje do konca. Izjemoma je izplačilo lahko večje (med 210 in 350 evri), če je bilo več strank v postopku ali če se je moral poravnalec še posebno angažirati, da so dosegli sporazum.

»Sam z ocenjevanjem in nagrajevanjem načeloma nimam težav, so pa kolegi, ki se nad neenakomernim in subjektivnim nagrajevanjem precej pritožujejo. Ni malo primerov, ko je uspešna poravnava slabše plačana od neuspešne. Seveda pa končni rezultat ni vedno merilo, saj je včasih tudi v neuspelo poravnavo vloženega ogromno truda,« je povedal dolgoletni poravnalec. »Jasno se vidi, da tožilec, ki je v sodni dvorani suveren in odločen ter ima do poravnave pozitiven odnos, primerno in bolje nagradi naše delo, saj se zaveda, koliko truda je vloženega. Spet drugi, ki v poravnavo primer pošljejo izjemno redko, pa slabše ovrednotijo tudi naše prizadevanje in vloženi trud za zunajsodno rešitev spora.«

Obe strani morata popustiti

Pozitivne izkušnje s poravnavo ima nekdanji poslanec Luka Juri. Kot je znano, so ga pred slabima dvema letoma v središču Ljubljane napadli in oropali trije neznanci, a jim je policija prišla na sled. Zoper vse so na tožilstvu spisali obtožnico, vendar so sklenili, da bi se zadeva lahko rešila tudi zunajsodno. Luka Juri je povedal, da so s pomočjo poravnalca Pavlina spor rešili brez kazenskega postopka. Med poskusom poravnave se je srečal in pogovoril z obtoženci, ti so se mu za dejanje opravičili, razmeroma hitro pa so izplačali tudi dogovorjeno odškodnino.

Oškodovanec je predlagal, da se odkupijo tudi z delom v javno korist. »To je gotovo bolje, kot da bi prestajali zaporno kazen ali bili pogojno obsojeni,« je prepričan Juri. »A za uspešno poravnavo morata obe strani popustiti, le tako lahko poiščeta pravo, uravnoteženo rešitev.«