»Do smrti si ne bi odpustil, če bi šel mimo mene in ne bi nič naredil«

»Poklic policista jemljem kot poslanstvo,« pravi 42-letni Mihael Berlic, policist PP Moste, ki je v četrtek dopoldne, ko je čakal v vrsti Delavske hranilnice, da bi plačal položnice, zaslišal, da ropajo banko. Kljub temu, da je ropar imel pištolo in lomilko oziroma pajser, ga je obvladal in preprečil, da bi storilec pobegnil.

Na pogovor so vas pripeljali po odpustu iz Kliničnega centra, kjer ste preživeli noč, saj vas je ropar udaril z lomilko po glavi. Razmišljate o tem, da bi se zgodba lahko končala drugače?

Ne. Ne razmišljam o scenarijih, kaj bi bilo, če bi bilo.

V Delavski hranilnici ste v vrsti čakali, da poravnate položnice?

Ja, da poravnam položnice za zadnja dva meseca. Naenkrat pa sem zaslišal s hrbta, kjer je vhod v poslovalnico, »Umaknite se! Rop! Rop!«. Storilec je to večkrat ponovil na ves glas. Obrnil sem se in ga zagledal v motoristični čeladi, v rokah pa je držal lomilko rdeče barve ter pištolo.

Malo sem se umaknil proti bančnim pultom na desni in opazoval okolico, predvsem pa sem si zapomnil njegov opis, če bi to potrebovali policisti. Takrat je storilcu iz nožnice pištole padel nabojnik in ga je pobral, jaz pa sem se začel ukvarjati z varnostjo obiskovalcev banke, saj jih je bilo nekaj v vrsti pred in nekaj za mano.

Dve starejši gospe, ki sta imeli kakšnih sedemdeset let, sem nežno prijel za hrbet in jim rekel, da gremo počasi ven. Pospremil sem ju iz poslovalnice, do izhoda. Ko sta odšli vsaka v svojo stran sem pogledal levo in desno, da sem preveril, če je še kakšen pomagač oziroma sostorilec. Videl sem, da ni nikogar, zato sem stopil nazaj v poslovalnico in pogledal, kaj dela storilec. Bil je že za bančnim okencem, ker je preplezal varnostno steklo, saj so bila vrata zaradi varnosti zaprta. Videl sem, da je furijast, da razmetava stvari, ki so bile na pultu.

Kaj se je dogajalo z zaposlenimi?

Zaposlena sta bila dva, ženska in moški. Gospodu sem pokazal z roko, da naj pritisne panik tipko, kar je tudi storil, potem pa sem mu nakazal še, da naj to še ponavlja. Potem sem jim pokazal, da naj gresta ven iz poslovalnice.

Še enkrat sem šel pogledat, če je zunaj morda še kakšen storilec, vendar ga ni bilo in sem se vrnil v poslovalnico. Ropar je spet razmetaval stvari, potem pa je s tem zaključil in preplezal zaščitno steklo, da je bil spet v prostoru za stranke. Ko je skočil na tla, sem ga ob izhodu iz poslovalnice pričakal z dvignjenimi rokami, češ, da ga ne bom prevaral. Pogledal me je, pogledal stran in ko je šel mimo, sem bil odločen, da mu bega ne bom dopustil.

Tam ste skočili nanj?

Skočil sem mu za vrat, uporabil prisilno sredstvo davljenje s podiranjem na tla. Možakar se je močno upiral in se mi izmuznil, poškodoval me je z lomilko v predel desne arkade. Potem sem spet planil nanj in ga podrl na tla.
Že takoj na začetku, ko sem skočil nanj, sem začel vpiti, »Policija, stoj! Policija, stoj! Miruj!«, kar sem ponavljal vse do prihoda patrulje bežigrajske policijske patrulje, ki je prišla po klicu s panika tipko. Čeprav se je aktivno upiral, sem mu snel čelado, ker sem mu hotel videti obraz. Potem sem mu podkapo poveznil čez oči ter oblačila nekako potisnil na obraz, da sem mu ustvaril temo. In vpil sem nanj, ga z desno podlaktijo pritiskal ob tla, da sem ga delal nemočnega.

Po približno dveh minutah so prišli najprej bežigrajski policisti, za njimi še prometni policisti, ki sem jim pomagal storilca ukleniti. Umaknil sem se za par metrov, da je prišel rešilec, saj sem bil zaradi rane na glavi ves krvav.

Je za nas običajno, da iz vloge človeka, ki plačuje položnice, prestopite v vlogo policista, ki ukrepa in rešuje neko situacijo?

Ko sem videl, kaj hoče storilec narediti, sem se odločil, da mu tega ne bom dopustil, kljub pištoli in lomilki. Zakaj sem to naredil? Še enkrat bi to naredil. Še enkrat bi to naredil brez pomisleka. Splet okoliščin je bil srečen zame, ker storilec ni uporabil strelnega orožja zoper mene. Toda do smrti si ne bi odpustil, če bi šel mimo mene in ne bi nič naredil.

Kaj človeka pripravi do tega, da reagira tako, kot ste vi? Je to odgovornost?

Poklic policista jemljem kot poslanstvo in tudi v prostem času pomagam, pa naj bo to zagata na ulici ali pokvarjeno vozilo na cesti. Jaz in Andraž Suhadolec, moj večletni partner v intervencijski patrulji, ki jih imamo na PP Moste, se nisva nikoli spraševala ali ljudem pomagati in ne. Pomagava. Mene to veseli in mi daje neko zadoščenje. V tem primeru pa sem še posebej zadovoljen, ker kaže, da je bil včerajšnji storilec že večkratni izvršitelj ropov v omenjeni poslovalnici.

Je poklic policista težek?

Odvisno od tega, kako ga sprejema posameznik, to pa je odvisno od njegovih vrednot. Meni je bilo vedno na prvem mestu to, kar po angleško pravijo »to protect and to serve«, ščititi in služiti. Marsikdo je spoznal, da ne sodi v naše vrste in jih je tudi zapustil. Toda zame drugi poklic ne obstaja. Ne predstavljam si, da bi delal kaj drugega.

Je pomembno biti na strani dobrega, pomagati, služiti ljudem?

Je.

Toda to so danes vrednote, za katere nam dopovedujejo, da so izginile?

Izginjajo ali pa so celo izginile. Toda zato, ker jim sledim, dobro spim. Pomaga.

Ste policisti primerno plačani za delo, ki ga opravljate?

Kakšen evro več bi si pa res zaslužili, še posebej operativci.

Zakaj so te vrednote, ki jih zagovarjate - torej sodelovanje, skrb za bližnjega, pomoč sočloveku -, pomembne? Je to pomembno za skupnost?

Ja, te vrednote so pomembne za skupnost, zato jih je potrebno ohranjati oziroma jih povrniti. Nekateri jih še gojimo.