Tiskane izdaje
Ljubljana − Če je kdo okusil grenkobo slovenskega pravosodnega sistema, je to gotovo Robert Fojkar. Dolgih enajst let je bil v primežu obtožb pedofilije, ki so se nato v treh oprostilnih sodbah sesule kot hišica iz kart. Več kot osem tisoč pomirjeval je vzel v tem času, da je v življenju našel vsaj kanček smisla.
Rek, da se iz izkušenj učimo, zanj ne velja. Saj mu je bila ta izkušnja grobo in po hudi krivici vsiljena. »Vzela mi je sanje, smeh in srečo, vzela mi je enajst najbolj plodnih let vsakega človeka,« pravi.
Življenje se je Robertu Fojkarju na glavo obrnilo pozno spomladi 1999, ko sta ga na delovnem mestu v Tolminu obiskala policista. Pospremila sta ga na tamkajšnjo policijsko postajo, tam pa sta mu novogoriška kriminalista postavila nekaj njemu povsem nejasnih vprašanj. V stanovanju, kjer je bil podnajemnik, so opravili tudi hišno preiskavo. Lastnik stanovanja se je po zaslišanju znašel v priporu, saj so ga sumili, kakor pravi Fojkar, najbolj nizkotnega kaznivega dejanja. Po nekakšnem naključju so v ta zavržena dejanja stlačili tudi njega.
Obtožbe o zlorabi otrok
Konec poletja 1999 je dobil vabilo, naj se zglasi na novogoriškem sodišču zaradi suma pedofilije. Vedel je, da je stvar resna, a še v sanjah si ni predstavljal, kakšna kalvarija ga čaka. Do dneva natančno je opisal, kje je bil in kaj je počel v času, ko so mu očitali, da je zlorabljal dva mladoletna otroka. Prav zato, ker je navedel vse podrobnosti in predlagal priče, ki bi potrdile njegovo nedolžnost, je bil prepričan, da se bo stvar s tem končala. A se je uštel. Sledila je obtožnica.
Življenje se mu je začelo podirati. Še isti dan, ko so ga zaslišali pred preiskovalnim sodnikom, se je izselil iz stanovanja v Tolminu. Prijatelj mu je ponudil staro razpadajočo hišo. Za silo jo je opremil za bivanje, se umaknil v samoto in zaprl vase. Do sebe razen redkih izjem ni spustil nikogar. Hodil je le na delo in domov. Prazniki in dela prosti dnevi so bili zanj še dodatno stresni, saj so se mu po glavi ves čas pletle le misli, zakaj se mu dogaja takšna krivica. »Od obtožb naprej ni zame obstajal več noben praznik, ne božič, ne novo leto, ne rojstni dan. Nič. Čustva v meni so umrla,« pojasnjuje.
Vesel, čustven in priljubljen človek se je spremenil v zamorjeno razvalino. Po letu in pol takšnega življenja je prišlo vabilo za glavno obravnavo. Zdelovale so ga hude psihične težave, življenje brez pomirjeval je postalo neznosno. Ko so mu prebrali obtožnico, je pred senatom navrgel, da je v obtožnici resnično le njegovo ime. Po osmih glavnih obravnavah je maja 2001 sledila sodba v imenu ljudstva: »Obtoženi Robert Fojkar ni kriv.«
Po oprostilni sodbi je verjel, da je vsega konec in da se mu bo življenje sčasoma vrnilo na stare tirnice. A je sledil šok. Pritožba tožilke z enakimi očitki. Fojkar je pisal predsednici sodišča, naj pospešijo postopek, saj bi vendarle rad stvar končal in dokazal svojo nedolžnost. »Razen da sem hodil na delo in pod vplivom pomirjeval živel kot mesečnik, nisem imel prav nič od življenja.« Vsak dan je čakal, da s sodišča pride pošta odrešitve. A je predolgo ni dočakal. Drugo sojenje je bilo šele leta 2007.
Dokazni postopek je znova obrodil oprostilno sodbo. »Sodnik je v obrazložitvi sodbe celo napisal, da tožilka trmasto vztraja pri navedbah, ki ne držijo.«
V letih med 2003 in 2007 se je nekako sprijaznil s krivico, ki se mu dogaja. Preselil se je v Hrastnik, tam pa doživel hladen tuš. Žena enega njegovih dobrih prijateljev, ki mu je ponudil streho nad glavo, ga je nekega večera hudo ozmerjala z žaljivkami in bolečimi besedami, ki so mu bile znane že iz obtožnice. Naslednji dan je natovoril stvari v avto in se vrnil na dom svojih staršev.
»Preklet pedofilc!«
Staršema je seveda zaupal svojo žalostno zgodbo in na kraj pameti mu ni prišlo, da bo kateri od njiju to uporabil proti njemu. Kot rano v srcu nosi besede, ki mu jih je v navalu besa navrgla njegova mati. »Preklet pedofilc!« Ti dve besedi mu bosta vedno odmevali v ušesih. »Materi, ki je dve leti pozneje umrla in je šel ta črni madež z njo v grob, sem seveda odpustil. Tega pa ne bom mogel nikoli odpustiti tožilki oziroma tistim, ki so mi to storili.«
Ko je spoznal zdajšnjo partnerko in ji čez čas zaupal, kakšno breme nosi v življenju, mu je bilo nekako lažje. Ona mu je ves čas stala ob strani in mu še vedno.
Dnevi so se vlekli v neskončnost in znova je dobil sodno pošto, da mu bodo še v tretje sodili. Obredel je vse mogoče naslove slovenskih inštitucij, a učinka ni bilo. Resda so se bolj ali manj vsi strinjali, da je sojenje nerazumno dolgo, a premaknilo se ni nič. Zdravstveno stanje se mu je tako poslabšalo, da je bil popolnoma nezmožen za delo. Kar je bila tudi posledica pomirjeval. Več kot osem tisoč apaurinov je pojedel v teh letih, da je bilo življenje vsaj za sila znosno.
Tretje sojenje se je razvleklo čez jesen 2009 in 15. decembra istega leta je bila izrečena tretja oprostilna sodba. In sledila je tretja pritožba tožilke. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic so na koprskem višjem sodišču zadevo obravnavali prednostno. Po enajstih letih neznosnega trpljenja, teptanja človekovih pravic, ponižanja, hudega strahu in po treh oprostilnih sodbah je prišla odrešitev. Pravnomočno so ga oprostili vseh obtožb.
Roberta Fojkarja boli, ker je tožilka Branka Oven vztrajala pri pregonu, čeprav ni v procesu niti ena priča potrdila njenih navedb. »Vedeti morate, da me v vseh treh oprostilnih sodbah niso spoznali za nedolžnega zaradi pomanjkanja dokazov, ampak zato, ker se je izkazalo, da me takrat, ko so se zgodila ta nizkotna dejanja, sploh ni bilo v stanovanju.«
Klofuta za klofuto
Po vseh prehojenih poteh od urada do urada, kjer je iskal pravico, je na koncu dobil novo klofuto države. Pristojni sicer priznavajo, da se je sojenje vleklo predolgo, vendar ne dovolj, da bi dobil od države vsaj primeren denarni obliž, čeprav mu denar enajstih izgubljenih let in okvarjenega zdravja ne bo povrnil. Še več, odškodninsko tožbo so mu zavrnili, češ da bi moral dati prej nadzorstveno pritožbo. Res čudno, da ga nihče pravno precej bolj podkovan, kot je on, ni opozoril na to, ko je hodil od Poncija do Pilata.
Obupan in razočaran nad slovenskim sodnim sistemom je napovedal, da se bo 5. februarja zažgal pred parlamentom. »Verjemite, to bi tudi storil, če ne bi bilo zdaj poravnave z ministrstvom za pravosodje.« Z državo se mu je ta teden uspelo dogovoriti, da bo dobil šest tisočakov odškodnine in povrnjene stroške zagovornika.
»Kdo bo zdaj opral moje ime?« se sprašuje Fojkar. »Kako naj se še kdaj vrnem v domače kraje, kamor sem nekoč tako rad zahajal? Kako naj živim s tem strašnim bremenom?«
