Država bo plačala 10.000 evrov, 
ker so organi pregona odpovedali

Portorož - Senat, ki mu je predsedoval okrožni sodnik Matej Papler, je razsodil, da mu mora Republika Slovenija plačati 10.000 evrov z zamudnimi obrestmi od 23. januarja 2008. Po odločitvi sodišča organi pregona niso storili dovolj, da bi raziskali ta primer. Marina Poropata so 16. julija 1999 zahrbtno napadli na dvorišču njegove stanovanjske hiše v Portorožu in ga nezavestnega odpeljali na odlagališče gradbenih odpadkov v Strunjanu, kjer ga je ležečega in krvavečega iz glave nezavestnega našel naključni mimoidoči. Za izvršitev napada sta bila osumljena Kristijan Cerovac in David M., za organizacijo napada pa Rajko Hrvatič, s katerim je Poropat v več sporih zaradi stanovanjske hiše, katere solastnika sta tako Hrvatič in Poropat.

Tožilec zavrgel ovadbe

Marino Poropat je v tožbi navajal, da država prek svojih organov ni storila vsega, da bi ga zaščitila, hitro odkrila storilce in jih primerno kaznovala. Okrožni državni tožilec v Kopru je šele 9. marca 2001 poslal dopis na Policijsko upravo Koper s prošnjo za dopolnitev poročila o tem primeru. Policija je poldrugi mesec pozneje svoje poročilo dopolnila, nato je tožilec 15. februarja 2002 znova pozval kriminalistično policijo v Kopru, da dopolni poročilo z dodatnimi razgovori. Poropat je tako vložil več nadzorstvenih pritožb, večkrat je po telefonu in osebno urgiral, dokler ni 13. januarja 2006 koprski tožilec zavrgel ovadbe, ker niso mogli na ravni utemeljenega suma ugotoviti, kdo je bil naročnik kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe.

Poropat je nato sam vztrajal pri pregonu, a prav tako brez uspeha. Preiskovalna sodnica se ni strinjala z uvedbo preiskave, podprlo jo je tudi Višje sodišče v Kopru. Poropat je očital, da je policija opravila le formalne razgovore z nekaterimi ljudmi, si ogledala kraj kaznivega dejanja in opravila dve poligrafski testiranji. Ni izvajala prikritih ukrepov, ni preverila izpisa telefonskih klicev, gibanja osumljenih, ni zasegla oblačil in predmetov osumljencev ... Državni organi so zagotovili, da določenih ukrepov niso izpeljali (državni tožilec in preiskovalni sodnik, denimo, nista šla na kraj dogodka na dan napada), ker ni šlo za najhujše kaznivo dejanje.

Hrvatiča do leta 2006 
sploh niso zaslišali

Sodišče ni soglašalo z navedbo državnih organov, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. V obrazložitvi je navedlo dolg seznam pričevanj nekaterih sosedov in prič, ki so zelo jasno potrdili, koga, kdaj in kje ter v kakšnih okoliščinah so videli. Med drugim so priče videle Kristijana Cerovca, da je omenjenega dne vozil kombi Marina Poropata proti Strunjanu in da se je pozneje vrnil s taksijem domov, ker je imel svoj avtomobil parkiran pred domačo hišo. O tem so pričali sosedje, ki dobro poznajo tako Cerovca kot Poropata. »Na pomanjkljivo dejavnost organov pregona nedvomno kaže tudi dejstvo, da Rajka Hrvatiča, edinega, ki bi imel motiv za napad na Poropata, organi pregona do leta 2006 sploh niso zaslišali. Odločitev senata, ki je leta 2008 zavrnil zahtevo za uvedbo preiskave dogodka, se zdi ljubljanskemu sodišču skrajno neprepričljiva.

Daljši zastaralni rok

Državno tožilstvo je septembra 2009 prejelo še izjavo Danijela Čibariča, ki jo je napisal v priporu v Pulju, v kateri je natančno opisal vpletenost Cerovca in Hrvatiča v napad na Poropata. Januarja in februarja 2010 so bile vse priče znova zaslišane, velika večina je obremenila tako Cerovca kot Hrvatiča. Toda okrožni državni tožilec je 14. aprila 2010 odstopil od pregona proti Cerovcu in Hrvatiču, saj da je kazenski pregon proti njima zastaral. To je okrožni državni tožilec sklenil na podlagi spisa preiskovalnega sodnika, po katerem da je Poropat utrpel le lahke telesne poškodbe.

Ljubljanski sodni senat pa je na prvi stopnji menil, da pri Poropatu sploh ni šlo za lahko, temveč za posebno hudo ali vsaj hudo telesno poškodbo. V tem primeru je zastaralni rok daljši in zastaranja še ni bilo, saj je okrožno državno tožilstvo po 11 letih samo prekvalificiralo očitek iz posebne hude v lahko telesno poškodbo.

Ker pa je Marino Poropat zahteval 50.000 evrov odškodnine in mu je sodišče priznalo samo 10.000 evrov, mu je uspelo le z eno petino zahtevka, zato mora državi vrniti štiri petine pravdnih stroškov. Na koncu je Poropat dolžan državi 1166 evrov pravdnih stroškov, čeprav je nepravnomočna sodba v njegovo korist. Obe stranki se lahko prihodnje dni še pritožita na sodbo.