Država izgubila pravdo za » Jelinčičeve « knjige

Tožili napačnega na napačni podlagi. Država Jelinčiču poleg zarubljenih 10.150 evrov vrnila še obresti.

Objavljeno
02. december 2017 10.00
Posodobljeno
02. december 2017 10.00
Iva Ropac
Iva Ropac

Telovadba avstro-ogrske vojske

Poslanska skupina SNS je kot strokovno literaturo večinoma kupovala knjige, zanimive predvsem za zgodovinarje, nekatere pa verjetno tudi za zbiratelje. Za 600 evrov so kupili knjigo skic za Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske iz leta 1720, kupili so veliko starih knjig na temo vojaške zgodovine. Zbirka publikacij, ki obravnavajo nemško vojsko v drugi svetovni vojni, je na primer stala 1000 evrov. Tako so se med knjigami, namenjenimi za izobraževanje poslancev, znašle tudi Telovadne vaje avstro-ogrske vojske v letu 1910.

Ljubljana – Nekdanjemu poslancu in predsedniku SNS Zmagu Jelinčiču Plemenitemu ni treba plačati 10.150 evrov, kolikor znaša protivrednost za 113 knjig, ki jih SNS po izpadu iz parlamenta ni vrnila knjižnici državnega zbora. Ljubljansko okrajno sodišče je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek države, ker je bil vložen na napačni podlagi in proti napačni stranki.

Državno pravobranilstvo (sedaj državno odvetništvo) je v imenu državnega zbora (DZ) tožilo Jelinčiča zaradi knjig, ki jih je kupovala poslanska skupina SNS v času, ko je bila še parlamentarna stranka. Jelinčič, sicer zbiratelj starin in drugih predmetov zgodovinske vrednosti, je ves čas trdil, da so to knjige, nakupljene iz sredstev za izobraževanje poslanske skupine, poslanec pa da ima v skladu z zakonom o poslancih tudi pravico do drugih osebnih prejemkov in povračil, med drugim do povračil stroškov za izobraževanje, sploh če se je namen dodeljenih sredstev za izobraževanje uresničil, kot je bilo v konkretnem primeru. DZ je knjige kupil na predlog Jelinčiča kot vodje poslanske skupine SNS, nakup je odobril generalni sekretar DZ, po koncu mandata pa so ostale na sedežu stranke, ki je na Jelinčičevem domačem naslovu.

Ko se SNS po decembru 2011 na predčasnih volitvah ni uspelo znova prebiti čez parlamentarni prag, knjig ni vrnila, čeprav so jo v državnem zboru, kjer so prepričani, da so knjige, ki sta jih Jelinčič oziroma njegova stranka kupovala s sredstvi za izobraževanje poslancev, last poslanske knjižnice, k temu najprej pozvali, nato pa so mu marca 2012 izdali račun. Ker ga ni plačal, so bili v državnem zboru prisiljeni v izvršbo.

Vrnili zarubljen denar

Ljubljansko okrajno sodišče je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršilnem postopku junija 2012 Jelinčiču s transakcijskega račun zarubilo dobrih deset tisočakov, a je višje sodišče nato ugodilo Jelinčičevemu predlogu za razveljavitev sklepa o izvršbi, češ da mu ta ni bil pravilno vročen, da bi lahko zoper njega ugovarjal oziroma ker bi sodišče moralo o njegovem ugovoru zoper izvršbo odločati vsebinsko. Sklenilo je tudi, da so mu dobrih deset tisočakov zarubili nezakonito, zato mu jih je država novembra lani vrnila.

Okrajno sodišče, ki je odločalo o Jelinčičevem ugovoru po razveljavitvi višjega sodišča, je sodišču naložilo, naj o zahtevku in stroških odloči v pravdnem postopku. A država s pravdo ni bila uspešna, saj je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, o stroških pa bo odločilo s posebnim sklepom.

Glede na to, da je bila strokovna literatura kupljena s sredstvi DZ in brezplačno izročena Jelinčiču kot vodji poslanske skupine za izobraževanje poslancev SNS, se je sodišče strinjalo s pravobranilstvom, da gre za sklenitev pogodbe o dolgoročni izposoji, a je država storila narobe, ko je plačilo za knjige nato zahtevala le od Jelinčiča, ki je kot vodja poslanske skupine v mandatu 2008-2011 prevzel literaturo.

Sodišče pojasnjuje, da bi morala država izpolnitev pogodbe zahtevati od poslanske skupine SNS in ne od Jelinčiča, na kar je že na naroku 21. septembra opozorila Jelinčičeva pooblaščenka Maja Guštin iz Odvetniške družbe Čeferin. Tako pa je zahtevek naslovila na napačno stranko, drugih dokazov, da bi moral ravno Jelinčič plačati protivrednost knjig, pa ni navedla.

Tudi če bi pravobranilstvo na naroku ustrezno dopolnilo tožbo, in sicer da je temelj tožbenega zahtevka okoliščina, da Jelinčič kot vodja poslanske skupine ni poskrbel, da bi po koncu mandata izposojeno študijsko gradivo vrnili v knjižnico DZ, in bi država svoj zahtevek dodatno gradila ne le na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, temveč tudi na odškodninski odgovornosti Jelinčiča, bi to pomenilo spremembo tožbe, za kar pa je bilo septembra že prepozno zaradi poteka zastaralnega roka. Ne nazadnje, dodaja sodišče, bi moral državni zbor postaviti zahtevek za vrnitev literature, ne pa za plačilo denarnega zahtevka. Posodbena pogodba med DZ in poslansko skupino SNS je bila veljavno sklenjena in DZ jo je v celoti spoštoval, poslanska skupina SNS pa ne, zato bi moral DZ zahtevati vrnitev stvari, v primeru neprostovoljne vrnitve pa zahtevati izvršbo oziroma dodatno pojasniti, na kakšni dodatni podlagi utemeljuje plačilo denarnega zneska.

Zaslužil z rubežem

Ker je torej država na podlagi trditev, da je študijsko literaturo posodila poslanski skupini SNS, vložila napačni tožbeni zahtevek (zahtevek za plačilo in ne za vrnitev knjig) proti napačni stranki (Jelinčiču in ne poslanski skupni SNS), je sodišče nepravnomočno razsodilo v korist Jelinčiča. Ta je imel od postopka celo korist. Marca je namreč proti državi vložil nasprotno tožbo, s katero je terjal plačilo 2325 evrov obresti od zarubljenega in potem vrnjenega denarja, kar mu je država naknadno tudi plačala, zato je svoj zahtevek umaknil, sodišče pa je postopek ustavilo.