Država ni odgovorna za samomor zapornika

Družina zapornika, ki se je obesil, se pravda z državo, njihovo tožbo pa je že zavrnilo Evropsko sodišče.

Objavljeno
07. oktober 2013 17.38
Jure Predanič, kronika
Jure Predanič, kronika

Ljubljana – Na ljubljanskem okrožnem sodišču družina Simona Volka, ki se je pred štirimi leti obesil v zaporu Dob, državo toži za odškodnino. Medtem je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da Sloveniji oziroma njenim organom ni mogoče očitati odgovornosti za dogodek.

Da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči in da je bila obravnava 26-letnega zapornika Simona Volka celo nadstandardna, je po po preiskavi samomora v zaporu Dob 14. avgusta 2009 povedal direktor zapora Jože Podržaj. Volk, ki je bil obsojen zaradi posilstva nekdanjega dekleta in povzročitve hude telesne poškodbe, je takoj po prihodu v zapor zašel v težave, saj se je zaradi svoje odvisnosti začel zadolževati. A samomor z obešenjem z rjuho v celici ni bil posledica nasilja, so sklenili.

Zapornikove mati Milene Volk to ni prepričalo, zato je zoper po njenem mnenju odgovorne vložila vrsto ovadb. Tožilec je kasneje ovadbe zaradi izsiljevanja, ogrožanja varnosti, zlorabe uradnega položaja, kršenja človekovega dostojanstva z zlorabljanjem pooblastil in tatvine ter celo umora, kar naj bi vse zakrivili sojetniki ali uslužbenci, zavrgel. Volkova družina – Milena in Anton Volk ter sestra Mojca Volk so zoper državo vložili tudi odškodninsko tožbo, za nepremoženjsko škodo zahtevajo 69.213 evrov. Ker poravnave med tožniki in pravobranilstvom ni bilo, je stekel postopek, sojenje je trenutno v fazi zasliševanja prič.

Je pa o primeru Volk proti Sloveniji že razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Milena Volk je v tožbi zatrjevala, da v zaporu niso zavarovali pravice njenega sina do življenja z ustreznimi ukrepi, zlasti z varovanjem pred napadi drugih zapornikov in pred lastnim ogrožanjem. Po njenem so se namreč zavedali samomorilski nagnjenj njenega sina, ki je dvakrat pred tem grozil s samomormom, na slabšanje njegovega duševnega stanja pa jih je tudi sama stalno opozarjala. Prav tako bi ga morali zavarovali pred stiki s sojetnikoma, s katerima je imel težave in zaradi česar je tudi omenjal samomor ter ga sprejeti v psihiatrično bolnišnico. Po njenem tudi njegove smrti niso preiskali, kot bi bilo treba.

Država je po drugi strani opozorila, da pri Volku nikoli niso ugotovlili duševne bolezni ali motnje, njegove težave so bile povezane z odvisnostjo, kar pa ne more biti razlog, da ne bi prestajal zaporne kazni. Res je več mesecev pred usodnim dnem dvakrat grozil s samomorom, na kar so se organi ustrezno odzvali, nikoli pa ga ni poskusil storiti. Pazniki, terapevti in zdravniki zavoda pred njegovo smrtjo niso opazili nobenih znakov samomorilnosti, tega niso opazili niti sojetniki.

Sestra mu je v zapor nosila prepovedane tablete

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je Volk samomor prvič omenil februarja 2009. Tistega dne je res prišel navzkriž s sojetnkom, ki naj bi ga udaril, a je samomor omenil šele, ko so preiskali njegovo sobo in našli mamila ter odkrili, da je bil njegov računalnik priklopljen na internet. Drugič je zagrozil, da se bo poškodoval med pogovorom s psihiatrom aprila 2009, en dan zatem, ko so odločili, da bodo njegovi obiski potekali za stekleno pregrado. Potem, ko sta ga obiskali mati in sestra, so pri njem namreč našli »nedovoljene snovi«.

Sodišče se je strinjalo, da so bile njegove težave povezane predvsem z mamili, zaradi katerih si je izposojal denar in se zapletal v spore. V zaporu so se zavedali njegovih težav, med drugim so na strožji oddelek začasno premestili sojetnika, ki naj bi ga izsiljeval. Volku so zagotavljali redno psihološko pomoč, vključno s programi za zdravljenje odvisnosti od drog in psihiatrično ter zdravniško oskrbo. Vsakič, ko je grozil s samopoškodovanjem, je bil pod začasnim nadzorom.

Maja 2009 so ga tudi premestili v zapor Koper, da bi mu zagotovili ugodnejše okolje. A ker ni kazal interesa za izobraževanje in zdravljenje odvisnosti ter ker so po obisku mame in sestre pri njem našli vrečko s devetinštiridesetimi tabletami, skritimi v šamponu (zaradi tega so na osem mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo dveh let zaradi omogočanja uživanja prepovedanih drog kasneje obsodili njegovo sestro Mojco Volk), se je vrnil na Dob. Sodišče je prav tako menilo, da je bila preiskava smrti njenega sina ustrezna.

Resni pomisleki ene od sodnic

Sodišče je sicer presenetilo dejstvo, da zaporniki na Dobu na tako lahek način prihajajo do mamil, čeprav zgolj to ne more pomeniti, da bi odgovornost za smrt lahko pripisali državi. Je pa ena od sodnic sedemčlanskega senata v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala, da ima kljub temu, da ne more onkraj razumnega dvoma zaključiti, da je država odgovorna za Volkovo smrt, resne pomisleke glede njegove oskrbe.

Čeprav pri njem niso ugotovili psihiatrične motnje, je bil vendarle ranljiva oseba s kemično odvisnostjo, kar je zahtevalo posebno skrb. Prav tako bi morali v zaporu preprečiti, da bi se srečeval s sojetnikoma, s katerima je imel težave. Kot so sicer ugotovili po tragičnem dogodku na podlagi posnetkov videonadzornih kamer, se je Volk usodnega dne srečal z enim od teh dveh sojetnikov, ki je proti njemu zamahnil z roko in ga zgrabil oziroma poskušal zgrabiti.

Sklenila je, da si glede na vse uprava tudi ne more več zatiskati oči pred razširjenostjo drog v zaporu Dob, kar je po njenem tudi odigralo vlogo v tem primeru. Kot je med drugim še zapisala, upa, da bodo organi oblasti prepoznali pomembne lekcije, ki se jih lahko naučijo iz tega primera.