Enajsta obsodba za Konrada Kamenika

Celje – Konrad Kamenik je 10. maja prišel na policijsko postajo v Slovenskih Konjicah in odšel v lisicah. Na sojenju, ki se je končalo včeraj, je sodnica celjskega okrožnega sodišča Saša Kovačič verjela osmim policistom, da jim je Kamenik tistega maja grozil, enega tudi udaril. Kameniku je preklicala pogojno obsodbo za istovrstni dejanji in ga poslala za dve leti in 11 mesecev na hladno.

Mlajši brat zloglasnega Kristijana Kamenika se je zagovarjal, da je na policijo prišel zgolj podat ovadbo. Da ni bil nasilen, da ni grozil. Zavračal je prav vse navedbe v obtožnici in vse obtožbe policistov ter poudaril, da gre za konstrukt konjiške policije.

Policisti so drug za drugim povedali povsem drugačno zgodbo. Da je Kamenik prikorakal na postajo, zahteval komandirja, da »ga bo na gobec«. Dežurni policist mu je pojasnil, da komandirja ni, pa mu je Kamenik rekel, da bo »njega na gobec«. Ker se je policist čutil ogroženega, je poklical pomočnika komandirja Alana Hrapota, ki ga je Kamenik potem udaril v čeljust in ga lažje poškodoval. Kamenika so policisti nato obvladali, v sobi za razgovore pa jim je grozil, do bo, ko ga bodo izpustili, ubil, zaklal prvega konjiškega policista, ki ga bo srečal. Od Cvetke Pohorec je večkrat zahteval službeno pištolo, zato da bi takoj uresničil svoje grožnje. Kot je v sklepni besedi dejala okrožna državna tožilka Marija Sladič, je posebej grozil Hrapotu, da ga bo ubil, zaklal in da naj si ga zapomni. Petru Ledinku pa je grozil, da ve, kje živi s svojo družino. Kot je še dodala tožilka, je na policijsko postajo prišel z namenom, da ogrozi varnost policistov.

Sodnica, ki je ni

Kamenikova zagovornica Jasmina Gričnik je predlagala, da bi sodišče angažiralo izvedenca klinične psihologije, po potrebi tudi psihiatra, saj bi lahko tako dokazali, da Kamenik ni nagnjen k agresiji. Sodnica Kovačičeva tega predloga ni mogla sprejeti, sploh glede na zajeten, polnih štiri strani dolg izpis iz kazenske evidence: »Obsojen je že bil zaradi dejanj z elementi nasilja, tudi proti uradnim osebam. Torej ni mogoče govoriti, da obtoženi ne bi bil nasilen.«

Gričnikova je v sklepni besedi kljub temu ponovno poudarila, da Kamenik zagotovo ni odšel na policijsko postajo, da bi policiste ogrožal: »Pri sebi ni imel nobenega nevarnega predmeta, s katerim bi lahko ogrožal policiste, gotovo pa je vedel, da bo tam več policistov, ki so tako fizično kot glede na pooblastila po zakonu nadvladujoči.« Kamenik je izpostavljal, da je šlo pri vsem skupaj skoraj za zaroto konjiških policistov. To naj bi potrdile tri sodnice, katerih zaslišanje je predlagal Kamenik. Sodišče pa je ugotovilo, da sodnica z imenom Jasna Ramič sploh ne obstaja, sodnica Klavdija Prah po Kamenikovem mnenju ni bila prava sodnica, sodnica celjskega okrožnega sodišča Ingrid Lešnik pa je zanikala, da bi slišala, da bi se policisti pred razpravno dvorano pogovarjali o tem, da bodo vlagali kazenske ovadbe, če Kamenik ne bo obsojen na zaporno kazen.

»Moram to poslušati?«

Sodnica Kovačičeva je Kameniku dosodila eno leto zapora, tožilka je zahtevala leto in mesec dni zapora, preklicala pa je tudi pogojno obsodbo in izrekla skupno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. V kazen se mu bo štel tudi čas od 10. maja, ki ga je preživel v priporu, tega je sodnica podaljšala do pravnomočnosti sodbe. Ko je sodnica začela obrazložitev sodbe, pa se je Kamenik sklonil k pravosodnemu policistu: »A moram to poslušati?« In potem pojasnil sodnici, da noče poslušati obrazložitve, da se ne bo pritožil in da bo poslal prošnjo za predčasno prestajanje kazni.

To bo šele druga zaporna kazen za Konrada Kamenika, ki je od do zdaj desetih pravnomočnih obsodb le enkrat dobil zaporno kazen, eno je odslužil z družbenokoristnim delom, preostale so bile pogojne. Sodišče za Kamenika, ki je specialni povratnik in ki se je policistov tokrat lotil že tretjič, ni našlo nobene olajševalne okoliščine.