ESČP: Dopustne tudi izjave, ki žalijo ali šokirajo

Delova tema: Evropsko sodišče pritrdilo ustavnemu sodišču, ki je razveljavilo prepoved knjige Brede Smolnikar.

Objavljeno
09. april 2014 22.48
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika
Ljubljana – Čeprav nobena pravica ni absolutna, tako slovensko ustavno sodišče kakor Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) svobodo izražanja štejeta za enega od temeljev demokratične družbe. Zato je bila odločitev ustavnega sodišča, ki je pred sedmimi leti razveljavilo odločitev o prepovedi knjige Ko se tam gori olistajo breze pisateljice Brede Smolnikar, pravilna.

Senat sedmih sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je obravnaval pritožbo zoper Slovenijo, je namreč pred kratkim soglasno odločil, da Republika Slovenija štirim sestram ni kršila pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zato je njihova pritožba neutemeljena in kot takšna nedopustna.

»S sodbo v zadevi Smolnikar je ESČP razsodilo v prid svobode izražanja oziroma v njenem okviru v prid svobode umetniškega ustvarjanja in taka odločitev me ne preseneča. ESČP namreč svobodo izražanja šteje za eno najpomembnejših človekovih pravic. V svojih sodbah je tako neštetokrat zapisalo, da je svoboda izražanja eden od temeljev demokratične družbe in eden od temeljnih pogojev za napredek družbe in vsakega posameznika. Po mnenju ESČP so dopustne tudi izjave, ki žalijo ali šokirajo. Tak odnos do svobode izražanja narekujejo zahteve pluralizma, strpnosti in splošne razgledanosti, brez katerih ni demokratične družbe,« meni odvetnik Rok Čeferin, ki je v svojem doktorskem delu analiziral sodno prakso slovenskega ustavnega sodišča in ESČP.

Kot dodaja Čeferin, ima podoben pogled na vsebino in pomen svobode izražanja tudi slovensko ustavno sodišče, ki je v več svojih odločbah zapisalo, da je svoboda izražanja ena od najdragocenejših človekovih pravic oziroma da je svoboda izražanja temelj skoraj vsake druge oblike svobode. »Tako vrednotenje svobode izražanja v slovenskem in evropskem pravnem prostoru temelji na ugotovitvi, da brez svobodne izmenjave mnenj med ljudmi ne more biti njihovega intelektualnega niti osebnostnega razvoja. Hkrati pa je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena, temeljni pogoj za vzpostavljanje demokratične družbe.«

Prevelik poseg sodišč

Spomnimo, da so omenjene sestre pisateljici Bredi Smolnikar očitale, da je v knjigi Ko se tam gori olistajo breze obrekljivo opisovala njihovo družino oziroma umrlo mater. Okrožno in nato tudi višje sodišče sta ugodili tožbi in se postavili na stališče, da knjiga temelji na življenjski zgodbi njihovih staršev, zakoncev Nakrst, in da ni toliko nadgrajena z domišljijskim, da bi se izgubila prepoznavnost. Zaradi tega sta prepovedali njeno nadaljnjo prodajo in tiskanje ter avtorici naložili objavo opravičila in plačilo odškodnine. Boj za pravico do svobode izražanja je Smolnikarjevo tako vodil na ustavno sodišče. To je aprila 2007, po več kot osmih letih končalo sodni proces z razveljavitvijo sodbe okrožnega in višjega sodišča.

Ustavni sodniki so namreč menili, da je bil poseg sodišč v avtoričino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja prevelik in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi z njimi lahko upravičili tak poseg. A tožnice so zoper državo vložile pritožbo na ESČP, češ da naj bi ustavno sodišče subjektivno favoriziralo avtoričino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja, na drugi strani pa povsem spregledalo in neobjektivno zanemarilo dejstvo, da nihče, to je tudi avtor književnega dela, ne sme samovoljno in nezakonito posegati v zasebno življenje posameznika in njegove družine.

»Ko nekdo drugega razžali, ko torej svoboda izražanja trči s pravico do osebnega dostojanstva, se mora zato v sodni praksi praviloma, razen v izjemnih primerih, pravica do osebnega dostojanstva umakniti bolj pomembni svobodi izražanja,« poudarja Čeferin. »To velja tudi za primer Smolnikar, v katerem je ustavno sodišče razsodilo v prid svobode umetniškega ustvarjanja pisateljice Smolnikar, s takim stališčem pa se je pričakovano strinjalo tudi ESČP.« To je namreč v odločitvi sledilo stališču pravobranilstva, da je ustavno sodišče, tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso in osnovnimi načeli ESČP, »opravilo pravično tehtanje med težo posega v avtoričino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja na eni strani in težo avtoričinega posega v osebnostne pravice pritožnic na drugi strani, zato pritožnicam pravice, ki jih zagotavlja evropska konvencija o človekovih pravicah, niso bile kršene,« pojasnjuje predstavnica pravobranilstva za odnose z javnostjo Anita Drev.

Prepovedano, dovoljeno, ...

Še nekaj je primerov, ko je pravica do svobode izražanja (na koncu vendarle) pretehtala nad drugimi pravicami. Primer je knjiga Alenke Auersperger Iskalci grala – Poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji iz leta 2004, katere prepoved prodaje in distribucije sta zahtevala predstavnika kočevskih Nemcev Doris Debenjak in Avgust Gril, ker so v knjigi objavljeni tudi citati iz njunih dveh zasebnih pisem. Medtem ko je okrožno sodišče 2005. leta njuni zahtevi ugodilo in avtorici za povrh naložilo plačilo denarne kazni ob kršitvi te prepovedi, je višje sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo, kar je pomenilo, da je (bila) knjiga vnovič dostopna bralcem in kupcem. Vrhovno sodišče je zadevo spet obrnilo na glavo in pritrdilo prvostopenjski odločitvi o prepovedi.

Pravici do svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja nad osebnostno pravico do ohranitve tajnosti pisem je dalo prednost ustavno sodišče, ki je pred dvema letoma razveljavilo odločtiev vrhovnega sodišča. To je lani v ponovnem odločanju presodilo v korist svobode izražanja.

Podobno usodo je imela knjiga Matjaža Pikala Modri e iz leta 1998. Upokojeni koroški policist, ki se je prepoznal v liku policista Petarde, je pisatelja tožil za odškodnino zaradi razžalitve časti in imena. Tudi tokrat je ustavno sodišče presodilo, da sta nižji sodišči s tem, ko sta užaljenemu policistu dosodili odškodnino, premočno zavarovali policistovo pravico do časti in dobrega imena, medtem ko sta avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja izključili iz obravnavanja. Precedenčen pa je vsekakor primer knjige V znamenju lože. V njej je Andrej Dvoršak popisal problematiko prostozidarstva pri nas in navedel imena nekaterih članov prostozidarskega združenja. Knjiga je za več let končala v bunkerju zaradi tožbe enega od omenjenih članov in šele po odločitvi ustavnega sodišča, da avtor ni posegel v zasebnost tožnika z objavo njegovega imena in opisi dogodkov v loži, je bila spet naprodaj.