Tiskane izdaje
»Dopoldne sem ju še videl, ko sta bila ob letalu, in tudi njun vzlet sem opazoval. Potem sem šel po opravkih, pa so mi sporočili, da nekaj stran od letališča na tleh ležijo razbitine,« je na kraju nesreče motornega letala Socata Morare povedal direktor ALC Pavel Škofic. »Vzrok nesreče bodo ugotovile pristojne inšpekcijske službe. Sam tudi nisem pilot, zato laičnih sklepov ne bom dajal v javnost.«
V Vrbnjah je na vrtu delal Janez Mohorč, ki je nekoč veliko časa preživljal na letališču. »Motorje letal ob vzletih in pristankih slišim, a se ne obrnem za vsakim. Tokrat pa sem zaslišal neki čuden zvok motorja, nekako sem vedel, da ne more biti vse prav. Obrnil sem se v smeri letališke steze in v zraku, okoli sto petdeset metrov visoko, zagledal letalo. Videlo se je, da je pilot v težavah. Potem je izvedel manever obračanja nazaj proti letališču, a kot da bi izgubil vzgon, nekje nad krošnjami drevja ob kozolcih ga je zasukalo proti zemlji in treščil je na tla.« Mohorč je potem zmajal z glavo: »Morda, če bi se pilot usmeril naprej, namesto da je šel v manever vračanja proti letališču, bi letalo šlo po travniku med kole, ki so zabiti v tla za nosilce kravjega pastirja, in bi plovilo poškodovali, ampak bi bile posledice verjetno manj tragične, kot so zdaj. Res žalostno.«
Čez podaljšan praznični vikend je bilo na tleh in v zraku nad letališčem, ki je locirano na naravni terasi pod Stolom in Dobrčo, nadvse živahno. Poleg poletov motornih letal je bilo v zraku še kup jadralnih. »Bilo je kot v panju, prav prijetno,« nam je povedal eden od zaposlenih v gostišču, ki je tik ob mestu, kjer letala začenjajo svoj vzlet: »Bilo je ogromno tujcev pa tudi naši piloti so se razveselili konca zime. Oče in sin sta bila zadnje dni tukaj na letališču, kot sem videl, sta nekaj delala okoli letala, da bi imela kakšne večje težave, ki so botrovale tej nesreči, pa nisem slišal. Ko sem bil na terasi gostišča, sem ju še videl, ko sta se zapodila po vzletni stezi. Pretresen sem!«
Ni minila niti dobra ura od nesreče, ko se je že slišalo, da bi morali zapreti letališče v Lescah, saj naj bi vzleti ogrožali prebivalce vasi Vrbnje. Kot da bi ob prometni nesreči na avtocesti zahtevali, da se zapre ta cesta? V minulih letih, dvajset in več, so se na tem travniku zgodila tri zasilna pristajanja, le enkrat prej pa se je končalo tako tragično, kot se je današnja. Strokovnjaki iz pilotskih vrst so povedali, da bi se morebitna težava ob vzletu z betonske pristajalne steze, o kateri se v radovljiški občini že leta krešejo mnenja, namesto z zdaj obstoječe travnate, lahko končala drugače, saj bi letalo imelo večjo vzletno hitrost, s tem pa tudi več manevrskega prostora za morebitni obrat nazaj ali iskanje primerne pristajalne površine za zasilni pristanek. »Če bi bila vsaj steza obrnjena tako, kot smo prepričani, da mora biti, bi se lahko vse skupaj končalo manj tragično. Vendar z gotovostjo tega ne moremo napovedati, teoretično pa bi bilo vsekakor bolje, če bi bila steza betonska in obrnjena tako, kot mora biti.«
Na odgovor, ali je šlo pri nesreči očeta in sina za težave s krmilno tehniko, motorjem ali morda nenaden sunek vetra ali pa kaj povsem drugega, bo treba počakati do konca dela letalskega inšpektorja in posebne letalske komisije.
Iz Slovenskih novic
