Govorice in špekulacije namesto uradnih informacij?

Ljubljana – Kar nekaj trenja je zadnje dni med policijo in tožilstvom ter pravosodnim ministrstvom, saj je slednje spisalo predlog novele zakona o kazenskem postopku, ki morda precej bolj, kot se zdi, posega v delo policije in tožilstva. Eden od predlogov je tudi zmanjšanje pristojnosti policije, ko gre za obveščanje javnosti o preiskavah.

Delo policije kot represivnega organa mora biti pod stalnim in budnim očesom javnosti, tega se zaveda in temu ne nasprotuje niti policija sama, zato so precej kritični do predloga, ki so ga sestavili na pravosodnem ministrstvu. Če strnemo, je zdaj povsem utečena praksa, da policija (seveda brez razkritja osebnih podatkov in drugih okoliščin, ki bi te podatke lahko razkrili) javnost prek medijev obvesti o (večjih) policijskih preiskavah. V zadnjih letih so bile to gotovo kriminaliteta z gospodarskega in bančnega področja ter organiziran kriminal. Policija to počne povsem avtonomno, brez soglasja drugih, ki so vpleteni v preiskavo. A bo po novem, če bo predlog šel skozi vsa sita, potrebovala blagoslov tožilstva.

Porušeno temeljno načelo komuniciranja

V predlogu zakona o kazenskem postopku (ZKP) je namreč predvideno, da bo javnost o poteku postopka oziroma o kazenski ovadbi v predkazenskem in kazenskem postopku obveščal državni tožilec, ki usmerja policijo. S sodelovanjem državnega tožilca lahko javnost v predkazenskem postopku obvešča tudi policija, zlasti če je to potrebno zaradi varnosti oziroma javnega reda in miru.

Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije, o tem pravi: »Komuniciranje in odnosi z javnostmi so v policiji izjemno pomembni, saj z njimi zagotavljamo preglednost našega dela, vzdržujemo pozitivno podobo policije in krepimo medsebojno razumevanje z različnimi javnostmi. Strokovno in tvorno delo na tem področju, sploh z mediji, je temelj medsebojnega zaupanja in podpore javnosti.«

Poudarja, da policija že zdaj po zakonu o zadevah s svojega delovnega področja, tudi o predkazenskih postopkih, obvešča javnost, če s tem ne škodi opravljanju policijskih nalog ali upravičenim koristim drugih. Prav pomanjkanje informacij je navadno tisto, kar po besedah sogovornice lahko še bolj škodi osumljencem kaznivih dejanj. »Temeljno načelo pri komuniciranju z javnostmi v policiji je sprotno in proaktivno zagotavljanje pravočasnih, jasnih, celovitih, objektivnih in verodostojnih informacij. Če teh ni, se namreč v javnosti hitro pojavijo govorice, namigovanja, neuradne informacije in napačne razlage, ki lahko škodijo ugledu policije ali postopkom, in jih je pozneje težko popraviti,« pravi Bobnarjeva.

Pomanjkanje kadra in izkušenj

Nobena skrivnost ni, da ima policija utečeno službo za obveščanje javnosti s precejšnjimi izkušnjami, ta del pa je na tožilski strani tako kadrovsko kot strokovno precej podhranjen, saj se do zdaj prav posebej s piarovstvom niso ukvarjali, sklicevali tiskovnih konferenc o aktualnih preiskavah in podobno. Kako na kopico novinarskih vprašanj, ki jih vsak dan dobijo na policiji, gleda namestnica generalnega direktorja, če bo predlog sprejet? »Prav zato se zastavlja vprašanje, ali bo državno tožilstvo lahko sledilo in v realnem času samostojno komuniciralo oziroma dajalo policiji soglasja za komuniciranje za vsak primer predkazenskega postopka ali kazenske ovadbe oziroma pri vsakem takem komuniciranju po predhodnem obveščanju tudi sodelovalo.« Tudi na tožilstvu so do takšnega predloga kritični, saj se zavedajo, da takšno delo, ko bi se tožilec moral ukvarjati še z obveščanjem javnosti oziroma pri tem sodelovati, ne bo ne učinkovito, še manj pa ažurno.

Policijo »utišati«, ker sistem ne deluje?

A sporni zapis na pravosodnem ministrstvu berejo povsem drugače. Predstavnik za odnose z javnostjo Boštjan Lajovic pravi, »da obveščanje javnosti s strani policije s predlogom novele niti v enem samem členu ni onemogočeno. Predlagana rešitev, ki predvideva soglasje tožilca, da se javnost obvesti o podaji kazenske ovadbe zoper znane osumljence po zaključku policijske preiskave, je namenjena bolj verodostojnim informacijam javnosti o utemeljenosti ovadb«.

Kot razlog navaja, da javnosti gotovo ni v interesu, da od policije izve, da je določena oseba osumljena kaznivega dejanja, nekaj mesecev ali let kasneje pa, da je tožilec, ki je usmerjal policijsko preiskavo, ovadbo policije zavrgel. Pričakovanja, ki se tako ustvarijo v javnosti glede konkretnih predkazenskih postopkov, namreč presega le še razočaranje, da se je postopek kljub pompoznim prvotnim napovedim iz takšnih ali drugačnih razlogov ustavil.

Takšnim navedbam se na policiji čudijo, saj Bobnarjeva poudarja, da policija že zdaj upošteva tudi ustavna določila, predvsem načelo domneve nedolžnosti in vse druge zakone in predpise, ki urejajo to področje.

Lajovic pravi, da so spremembe potrebne tudi zaradi zaupanja v kazenskopravni sistem. »V Sloveniji namreč od prve tiskovne konference policije do dejanske sodbe sodišča mine preveč časa, kar gotovo ne vliva zaupanja posameznikov v delovanje kazenskopravnega sistema. Uspešnost organov odkrivanja in pregona ne kaže meriti samo s številom aretacij in odmevnih preiskav, temveč po hitrosti dejanskega dosega sodnega epiloga. Da se v Sloveniji ubadamo s predolgimi predkazenskimi postopki, je dejstvo, ki je jasno vsakomur, ki področje spremlja.«

Ne glede na vsa razhajanja je Bobnarjeva prepričana, da je to korak nazaj k objektivnemu in učinkovitemu informiranju javnosti. »Predlog določbe ZKP odpira pot nepreverjenim informacijam in špekulacijam o konkretnem postopku, če se pri poročanju ne bodo mogli opreti vsaj na osnovne informacije uradnih virov,« je sklenila.