Tiskane izdaje
Sojenje Zlatanu Kudiću, ki velja za največjega davčnega utajevalca pri nas, in sostorilcema Adnanu Kantareviću in Robertu Justinu gre h koncu. Včeraj je bil že tretjič zaslišan Jože Šeme, sodni izvedenec za gradbeništvo, ki je preverjal vrsto računov za različna gradbena dela na gradu Podvin.
Na podrobnejša vprašanja specializiranega državnega tožilca Boštjana Valenčiča in sodnice Alje Kratovac se Šemetu ni zdelo sporno, da je bil leta 2008 za rušenje bazena izdan račun za 420.000 evrov, prav tako je bilo mogoče izvedenca razumeti, da ni nič neobičajnega, če je bil račun za elaborat analize talne vode 640.000 evrov. Na podrobno vprašanje, ali se mu zdi ta cena razumna, je poudaril, da gre za obsežno, okoli štiri hektare veliko območje, kjer je bilo treba narediti vrtine in analize zemljine. Sam sicer ni videl vrtin - po njegovi oceni jih je bilo narejenih od petdeset do sto - vendar je na podlagi ostankov vrtin, kupov zemlje, ki niso bili pospravljeni, sklepal, da so bila dela opravljena.
Prav tako ni podvomil o idejni zasnovi za ureditev cestišč znotraj parka, ki naj bi bila vredna 710.000 evrov, in idejni zasnovi za ureditev parka, kar bi bil polmilijonski projekt. Podobno je menil o računu za zasaditev pušpanov v znesku 15.000 evrov, pri čemer pa, je dejal Šeme, tako ali tako niso bili všteti vsi pušpani. Tudi ograja okoli gradu Podvin v dolžini treh kilometrov in pol bi, po računih, stala 780.000 evrov, kar pomeni, da je idejna zasnova zanjo stala - vsaj za izvedenca - nespornih 65.000 evrov. V ograji bi se, med drugim, »dogajalo«, je razložil sodišču Šeme, ki je zagotovil, da je idejni projekt videl v prostorih podjetja.
Ti računi so povezani z Zlatanom Kudićem, ki je bil lastnik Maxicoma in številnih drugih družb - Maxicom gradnje, Maxicom inženiring ... Tožilstvo mu očita, da je imel vrsto podjetij, med katerimi je verižil račune za storitve, ki niso bile opravljene v obsegu, kot jih je prikazoval. Na podlagi več deset milijonov evrov prihodkov, ki naj bi jih ustvarila njegova podjetja, je potem od države neupravičeno zahteval vrnitev davka na dodano vrednost.
Središče dogajanja je bil grad Podvin, za katerega si je Kudić zamislil velikopotezen, okoli 400 milijonov evrov vreden načrt. Podvin je kupilo podjetje Maxicom na javni dražbi od Zavarovalnice Triglav za 4,6 milijona evrov, vendar Kudić kupnine ni nikoli poravnal. Grad je prodal družbi Maxicom hoteli, ki je bila prav tako v njegovi lasti, za okoli 110 milijonov evrov, pri tem pa naj bi dobro zaslužil z zahtevo za vrnitev davka na dodano vrednost. Njegove posle je začela preverjati davčna uprava in ga postavila na vrh slovenskih davčnih dolžnikov, tožilstvo pa je ugotovilo, da naj bi s fiktivnimi računi državo poskušal oškodovati za 28 milijonov evrov.
Prva obtožnica je bila spisana leta 2013 zaradi kaznivega dejanja utaje davkov in pranja denarja, naslednje leto so jo spremenili, nato pa je tožilstvo junija 2015 vložilo še eno, povsem novo. V njej trojici očita kazniva dejanja davčne utaje in pomoči pri njej, pranja denarja ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Obe zadevi sta bili združeni.
