Greh v peščevih očeh

Kdor je že bil v katerem od velikih azijskih mest na Daljnem vzhodu, se je gotovo čudil rekam motoristov in mopedistov, med katerimi se prebijajo avtomobili, kolesarji in pešci. Ne zato, ker na mopedu potuje tudi petčlanska družina ali pa se je nekdo odločil, da bo na njem preselil polovico garsonjere, ampak ker se dvokolesniki križajo z vseh mogočih smeri in ker zadeva več kot odlično deluje. Tudi kot pešec lahko preprosto s počasnim korakom stopite v – na videz kaotičen – promet in začuda preživite.

Zanimivo bi bilo videti, kako bi takšna množica mopedov delovala v Ljubljani ob upoštevanju vseh pravil. Odgovor je najbrž preprost: ne bi. Najverjetneje bi se dogajali zastoji in sistem bi se sesul. V azijskih mestih lahko opazovalec namreč hitro ugotovi, da sistem ne temelji na strogem upoštevanju predpisov, temveč na predvidevanju in upoštevanju drugih udeležencev, vse skupaj pa poteka ob razmeroma počasni vožnji. Čeprav v Ljubljani ni takih potreb, saj podobnega prometa (na srečo) nimamo, pa je gotovo vsem jasno, da predpise – pa čeprav le po malem in včasih – kršimo vsi. Sploh kadar to narekuje logika.

Toda še vedno se najde »varuh reda«, ki brez vsakršnega razumevanja in ne glede na okoliščine vztraja, da si za svoje početje zaslužimo globo. Primer: prijateljica je s sestro prečkala eno od ljubljanskih ulic v centru, na kateri takrat ni bilo nobenega prometa. »Fino, pa ravno dve,« je bil zadovoljen starejši policist, ob katerem sta stala dva vajenca in ga spoštljivo gledala. Fino zato, ker je lahko vsak od novincev svoji »prekrškarici« napisal globo in se tako nekaj novega naučil. Drugi primer: kolesar se ob pešcu, s katerim se pogovarja, zelo počasi pelje po pločniku in za to mu policist napiše globo. Je to res namen zakona?

Človeka sicer prime, da bi takšnega policista ali redarja povprašal, ali se ob svojem početju počuti koristnega, vendar je jasno, da bi to vodilo v konflikt. A tudi on – pa čeprav je morda na pogovoru za službo odločno zatrjeval in kimal, da vedno in v vseh okoliščinah spoštuje predpise – sam pri sebi ve, da bi smuknil čez cesto, če bi bila zvečer prazna. Itak. Tudi Charles Darwin bi. Le najprej bi, tako kot ga je naučila mama, pogledal levo in desno.

Ob tem je zanimivo opazovati dogajanje v »dnevni sobi« na Slovenski cesti, kjer so si zamislili sobivanje pešcev, kolesarjev in avtobusov. Presenetljivo, saj slovenska zakonodaja takšnega skupnega mešanega območja ne pozna, tako da je po črki zakona to »cona 30«. In zato ni jasno, ali se pešci zavedajo, da so v prekršku in da bodo sami krivi za nesrečo, čeprav jim je mestna oblast na podlagi »očesnega stika z vozniki avtobusov« dovolila prečkanje. Policija o tem namreč nič ne ve. Vprašanje, na katero ni odgovora, je tudi, zakaj si odgovorni ne morejo predstavljati takšnega sobivanja v drugih delih Ljubljane, sploh tam, kjer je umirjen promet. Ker če tam stopite čez prazno cesto, tvegate globo, prav tako, če se s kolesom 10 kilometrov na uro zapeljete v območje za pešce.