Tiskane izdaje
Ljubljana – Po zadnjih dveh strelskih obračunih se je javnost začela spraševati, kako daleč smo že zabredli, saj da ni prav nič čudnega, da človeku poči film, saj so ljudje brezposelni, brez denarja, z živci na koncu.
Po statističnih podatkih se varnost v državi ne poslabšuje, zadnja primera pa kažeta, da groženj ne bi smeli jemati s takšno lahkoto – oba storilca sta namreč že večkrat napovedovala, da se bo zgodilo nekaj hudega.
O tem, ali imata zadnji dve tragediji kakršno koli povezavo s sedanjimi težkimi gospodarskimi razmerami in slabšanjem socialnega položaja državljanov, je psiholog dr. Peter Umek jasen: »Vzrokov za zadnja dva umora nikakor ne gre iskati v sedanji krizi. Moramo vedeti, da so se grožnje geodetom, marsikateri je moral že bežati, dogajale že prej, kakšen je bil tudi poškodovan. Res pa je, da prej ni bilo zraven strelnega orožja. Če bi bilo kdaj prej to že pri roki, bi se lahko zgodila takšna tragedija.«
»Storilec v Velikih Laščah je brezposeln že dlje časa, živel je nekako svojevrstno življenje in tako je bilo tudi v času gospodarskega razcveta. Zato bi bilo nesmiselno delati kakršne koli vzporednice s krizo. Za upokojenega strelca iz Gorenjske se je pokazalo, da je bil nenehno v sporu z družinskimi člani in sosedi, potem pa je še izvedel, v kaj ga bo vodila huda bolezen. Zato pri njem skoraj zagotovo ni šlo za neko impulzivno dejanje, ampak so se stvari nabirale.«
Kriza lahko vpliva na mlade
Umek opozarja, da kriza lahko vpliva na mlado generacijo, da stopi na stranpota. Mnogi mladi so zdaj prikrajšani za nekaj, kar so pred časom imeli. »Kar naenkrat sta oba starša brez službe, otrok se znajde v socialni stiski in izhod iz tega morda vidi v krajah in tatvinah,« razmišlja sogovornik. Problem nastane, ko mladi, ki ne dobijo službe, ugotovijo, da se da priti do denarja tudi nelegalno. »Težava zna biti pri generaciji, ki zdaj odrašča, saj si težko predstavljam, da bo nekdo, ki je 30 let delal v neki tovarni in zdaj ostal na cesti, končal kot kriminalec,« pravi Umek.
Ljudje imajo občutek, da so izgubili sogovornika
Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, pravi, da je grožnja najresnejši pokazatelj, da človek potrebuje pomoč. To je tudi neke vrste klic na pomoč, saj storilec misli, da ne ve več, kaj naj naredi, zato zagrozi, da bo nekoga ubil.
Po njihovih izkušnjah imajo žrtve vse pogosteje občutek, da jih država s svojim aparatom preprosto ne posluša, kaj šele sliši. »Stiske so ogromne. Ljudje imajo občutek, da so izgubili sogovornika, da jim nihče več ne odgovarja, jih nihče ne posluša. Bojim se, da se bodo grožnje večkrat manifestirale na tako hud način kot v zadnjih dveh primerih,« je dejala sogovornica.
O tem, da ima policija večkrat zvezane roke, ko obravnava grožnje, je Zabukovec Kerinova ogorčena nad spremembo zakonodaje. »Letos spomladi smo na tem področju naredili velik korak nazaj. Ravno pri nasilju v družini je grožnja večkrat vse, kar imamo.
Policija ima zdaj še bolj zvezane roke, saj mora žrtev pri ogrožanju varnosti podati zasebno tožbo, tega pa ne preganja več. Seveda policija težav ne bo rešila, a je največkrat tista, ki se prva spopade s tovrstnim nasiljem, in bi morala storilca usmeriti, da si poišče pomoč, saj so težave, če mora posredovati policija, hude.«
Odziv policije je tu zelo pomemben, pravi Katja Zabukovec Kerin, zato je odgovor, ki je po spremembi zakonodaje pričakovan, da policija ne more narediti nič, naj žrtev pač sproži zasebno tožbo, povsem zgrešen pristop države. »Z manj pooblastili resda poskušajo razbremeniti policijo, a skrbi nas, da bo imela policija ravno zaradi tega še več dela, saj je več možnosti, da bo nekdo grožnje tudi uresničil.«
Čeprav je po mnenju sogovornice treba več vlagati v preventivo, se ji zdi, da se po drugi strani – predvsem pri povratnikih – premalo uporablja represija. O prepovedi približevanja pravi, da to samo po sebi ne reši ničesar, zlasti če se žrtev tudi po tem počuti ogrožena in oceni, da se ji lahko zgodi kaj hudega. Po njenem mnenju bi bilo treba večkrat namesto zgolj prepovedi približevanja odrediti pripor.
Medtem pa seveda storilca obravnavati tudi na druge načine, ker represija ne sme biti edini odgovor. »Ljudem je treba ponuditi možnost, da se naučijo drugačnega ravnanja in komuniciranja.«
Država mora postaviti meje psihičnega nasilja
O preveliki toleranci psihičnega nasilja nad družinskimi člani pravi, da to napoveduje in vodi v fizično nasilje. »Država je tista, ki mora postaviti meje psihičnega nasilja in tudi ukrepati. S tem se policisti spoznavajo na začetku svoje kariere in ugotovijo, da psihično nasilje ustvarja podlago za fizično nasilje. Tega skoraj nikoli ni brez predhodnega psihičnega nasilja,« pojasnjuje predsednica društva.
