Jaša Drnovšek: Zagorjani so ponižali mene in očeta

Drnovšek ni pristal na poravnavo. Vztraja, da Zagorjani kip njegovega pokojnega očeta skupaj z imenom odstranijo iz parka.

Objavljeno
22. december 2011 13.52
Posodobljeno
22. december 2011 14.00
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje

Trbovlje - Sodba v dvakrat preloženi pravdni zadevi Jaša Drnovšek proti občini Zagorje bo znana predvidoma v mesecu dni.

Drnovšek tudi tokrat ni pristal na poravnavo, ampak vztraja, da Zagorjani kip njegovega pokojnega očeta skupaj z imenom odstranijo iz mestnega parka.

Nasprotno Matjaž Švagan v imenu Zagorjanov vztraja, da s kipom niso prizadeli dobrega imena in časti pokojnega predsednika Janeza Drnovška, še manj pa njegovega sina.

»Odločitev o tožbi ni bila lahka, je sodniku, predsedniku okrajnega sodišča Gregorju Špajzerju, dejal Jaša Drnovšek, ki se je tokrat predstavil kot 33-letni študent. Tožnik že leta odklanja vsak pogovor z novinarji o tožbi.

Odklonil ga je tudi tokrat. Pred sodiščem pa je dodal, da je to »skrajno možnost, ki mu jo ponuja država«, sprejel, ko se je občina Zagorje odločila vztrajati pri »poniževanju« očeta in njega.

»Ob postavitvi spomenika mimo volje svojcev sem občutil ponižanje, sram in skrajno nemoč, ker ne morem uveljavljati volje svojega očeta,« je svoje občutke popisal Jaša Drnovšek.

»Te priče nikoli niso bile del družinskega življenja«

V izjavi je v nekaj stavkih opravil z »občinskimi« pričami, pa tudi z občino Zagorje in njenim županom Matjažem Švaganom. O pričah, očetovih tetah Tereziji Jelnikar, Marinki Grčar in Vilmi Božič je dejal, da jim je skupno to, da se javno izpostavljajo že od vsega začetka, ne spomni pa se, da bi njegova družina z njimi imela kakšne stike.

»Te priče nikoli niso bile del družinskega življenja,« je zatrdil. Po njegovem zato ne morejo govoriti o »pravem očetovem življenjskem nazoru«. Za očetovo poročno pričo Albina Troho je prvič slišal pred dvema letoma, ko je medijem samovoljno pokazal fotografije z očetove poroke.

Tudi Švagana se ne spomni z družinskih dogodkov, zato se ta po njegovem težko razglaša za očetovega prijatelja oziroma učenca. Sam se ima za Zasavca, ne za Zagorjana in to, kakor je dejal, tudi rad pove - v nasprotju s tistimi, ki so iz Zasavja pobegnili. Zanimivo je, da se je Jaša Drnovšek pred leti v dramaturgiji prvič poskusil prav na zagorskem gledališkem odru in za to od občine prejel tudi honorar ...

»Postavitev kipa je ponižanje zame in za očeta«

Ni pa pokojnikov sin tokrat natančno odgovoril na vprašanje odvetnika zagorske občine Saša Ostrožnika, v katere osebnostne pravice so Zagorjani posegli s postavitvijo kipa in imenovanjem parka po njegovem očetu. Da bi oče kdaj odklonil kakšno priznanje ali častni naziv, sin nima informacij.

Jaša Drnovšek je pred sodiščem ponovil, da je postavitev kipa v čast njegovemu očetu ponižanje zanj in za očeta, ker so ga v Zagorju postavili, ne da bi se o primernosti dejanja posvetovali s svojci.

Matjaž Švagan, župan Zagorja, ki je predstavljal toženo občino, je temu oporekal: »En klic sem opravil, a povratnega klica Jaše ni bilo. Po tistem sem ravnal, kakor je vedno dejal pokojni predsednik: Delaj, kar čutiš, da je prav.«

S samovoljno odločitvijo o postavitvi spomenika so Zagorjani, je prepričan pokojnikov sin, posegli v osebno integriteto svojcev. Vztraja, da njegov oče ne bi nikdar pristal na zavestno poveličevanje osebnosti, da je kip le hladen posnetek očetove podobe in da je pokojni večkrat govoril o nesmiselnosti in škodljivosti materialnega.

Sodba je postala preveč osebna

»Kakršnakoli že bo razsodba, ta zgodba ne bo imela niti zmagovalca niti poraženca, ker je postala preveč osebna,« je obravnavo za Delo komentiral Matjaž Švagan, ki kljub nekaterim žaljivim ocenam pokojnikovega sina tudi tokrat niti pred sodiščem in še manj pred novinarji ni želel razkriti podrobnosti, vezanih na pogreb predsednika Drnovška.

»O njih molčim, ker bi bilo govoriti o njih v nasprotju z mojimi načeli,« je pribil. Molčal je tudi ob vprašanju Dela, koliko držijo govorice, da pokojnikovega pogreba niso plačali svojci.

Švagan je sodišču sicer priznal, da je ideja o postavitvi spomenika rojaku, s katerim sta se zbližala skoraj tri desetletja nazaj, ko je Janez Drnovšek kandidiral za predsedstvo bivše Jugoslavije, njegova, da pa se o njej s pravnim strokovnjakom ni posvetoval. Posvetoval se je le o izboru kiparja. Mirsad Begić je po njegovem priznan umetnik, Drnovškov kip pa umetniško delo.

Sodelovanje z Drnovškom, je še povedal Švagan, se je poglobilo v 90. letih, ko je Drnovšek postal član zagorske ZSMS-liberalne stranke in z njeno podporo tudi kandidiral na parlamentarnih volitvah. Švagan se s pokojnikom, je dejal, o postavljanju spomenikov ni nikoli pogovarjal, prepričan pa je, da se ne moti, da je bil pokojni ponosen na naziv častnega občana, ki sta ga dobila on in oče Viktor.

Na vprašanje Drnovškove odvetnice Urše Chitrakar, ene najboljših poznavalk avtorskega prava pri nas, kako pogosto se je videval s pokojnikom, je Švagan rekel: »Ni prijatelj tisti, s katerim se vsak dan vidiš.«

Švagan se je sicer dnevno srečeval s pokojnikovo prvo ženo in mamo Jaše Majdo Drnovšek. Za časa njegovega županovanja je postala prva finančnica občine Zagorje in to delo opravljala do lani, ko je odšla v pokoj.

Švagan pozna tudi stališče Janeza Drnovška do javnih manifestacij: »Ni bilo pozitivno. V medijih se ni rad pojavljal. A kljub temu v zvezi s pokojnim predsednikom, politikom evropskega kova, pričakujem od slovenske vlade še kakšno večje dejanje od našega, zagorskega.«

Na vprašanje odvetnice, ali si morda sam želi spomenik, je Švagan dejal: »Ne razmišljam o tem, kaj bo, ko mene več ne bo.«

O tem, ali so si res vsi v Zagorju želeli Drnovškov spomenik, pa, da je dovolj, da so mandat dali ljudem, ki so o tem odločili na najvišji občinski ravni - v občinskem svetu.

Švagan je prepričan, da bi Zagorjani z veliko večino še danes podprli »način, da se oddolžijo človeku, ki je do zadnjega najraje prihajal mednje«.

Zagorjani so popoldne prižigali sveče v podporo spomeniku in imenu.