Jelinčiču kratena pravica do svobode izražanja

Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo, s katero so nekdanjega poslanca SNS obsodili na denarno kazen.

Objavljeno
27. maj 2015 18.26
bsa*soocenja
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika

Ljubljana – Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo, s katero je bil Zmago Jelinčič Plemeniti obsojen zaradi razžalitve tožilca Jožeta Levašiča. Redna sodišča so namreč kršila njegovo pravico do svobode izražanja, zato je ustavno sodišče vse sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo okrožnemu sodišču v novo odločanje.

Sodniki rednih sodišč so potrdili, da je nekdanji poslanec in prvak SNS prestopil mejo dovoljenega, ko je 5. maja 2006 na nekdanji Prvi TV komentiral delo koprskega tožilca Jožeta Levašiča in dejal, da mu ne bi dal čuvati niti treh ovac, ker bi se bal, da bi dve izgubil. Jelinčič se je vprašal tudi, kako je Levašič sploh naredil pravno fakulteto.

Okrožno sodišče ga je zato obsodilo na plačilo 3060 evrov, saj da njegove besede kažejo podcenjevanje in prezir, pri čemer je tožilca prikazal v javnosti kot nesposobnega, zaupanja nevrednega in nestrokovnega ter mu s takšnim izrazito slabšalnim izražanjem pripisal negativne osebnostne lastnosti in o njem podal žaljivo vrednostno oceno, s čimer da je presegel meje svobode izražanja. Takšnemu stališču sta pritrdili višje in nato še vrhovno sodišče, zato se je Jelinčičev odvetnik Peter Fašun obrnil na ustavno sodišče.

Takrat nam je odvetnik dejal, da je bila Jelinčiču kratena pravica do svobode govora. »Jelinčič je res govoril v sočnem jeziku, a glede na obsežno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice je takšen jezik, kadar gre za kritiko funkcionarjev, dovoljen.« Ustavno sodišče mu je pritrdilo, takšna odločitev pa je pomembna tudi zaradi odškodninske tožbe, s katero Levašič od Jelinčiča terja 10.000 evrov.

Jelinčič je v zagovoru trdil, da sporne izjave ni dal z namenom zaničevanja, temveč kot kritiko ravnanja tožilstva. Komentiral je postopanje tožilca v nekem konkretnem kazenskem postopku, ki se je za obdolženca končal s pravnomočno oprostilno sodbo.

Ustavno sodišče navaja, da je takratni poslanec komentiral stanje v slovenskem pravosodju v najširšem pomenu, zlasti kritično pa se je izrazil o ravnanju Levašiča kot državnega tožilca. Ker je oškodovanec kot tožilec vzbujal večji interes javnosti, morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njegovega dela, širše, temu navkljub pa je treba v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo.

Resna kritika ni le za stroko

Zato je ustavno sodišče ugotavljalo, ali je bila Jelinčičeva izjava usmerjena v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega tožilca ali pa je bil njen namen v njegovem osebnem ponižanju in osramotitvi. Varstva pravice do svobode izražanja ne morejo imeti tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje osebe, poudarjajo ustavni sodniki.

Jelinčič je tožilčevo izjavo iz kazenskega postopka povzel netočno in se nanjo odzval, a je vrhovno sodišče s prestrogim merilom presoje pomena te okoliščine nesorazmerno omejilo varstvo Jelinčičeve pravice do svobode izražanja. Glede na ugotovitev rednih sodišč, da je o tožilcu izrekel vrednostno sodbo, njegove izjave ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti, temveč je za presojo sodišč bistveno, ali je imel zanjo zadostno dejansko podlago. »Pri tej oceni je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo.«

Po mnenju ustavnega sodišča ni sprejemljivo niti stališče okrožnega sodišča, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe, kajti »resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot takšno mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav«.

Upokojeni poslanec ima v kazenskem listu doslej zapisane tri pravnomočne obsodbe - pogojni obsodbi zaradi razžalitve Lare Mikuž ter vložitve krive ovadbe zoper Dragana Matića in Mirana Štupice (odvetnik Fašun je v tej zadevi prav tako vložil ustavno pritožbo) ter denarno kazen za žaljivo obdolžitev Katarine Kresal.