Kako je izolski ribič preživel trčenje

Izola - Konec tedna so v izolsko pristanišče privlekli del palube razbite in nedavno potopljene ribiške ladje Palamide, s katere so po čudežu rešili ribiča Massima Fičurja in njegovega psa Zaka. Jutri bo v tržaško pristanišče ponovno priplula turška ro-ro ladja Cuneyt Solakoglu, kmalu pa bodo preiskavo o dogodku zaključili koprski policisti, ki naj bi o svojih ugotovitvah poročali okrožnemu državnemu tožilstvu, da bi ta presodil, ali je šlo za kaznivo dejanje.

Medtem pa v Izoli ne ponehajo razprave o ribiški zgodbi s srečnim koncem. Massimo Fičur mora znancem in prijateljem v nedogled ponavljati podrobnosti dogodka, ribiči pa se sprašujejo, kaj lahko država naredi za njihovo varnost. Prepričani so, da bi se tudi tej nesreči lahko izognili, če bi se morjeplovci na velikih barkah obnašali drugače. Massimo Fičur je danes prijateljem pokazal del razbitine, ob katerih je uspel preživeti približno tri ure v nadvse mrzlem morju, kake tri milje stran od piranske obale. Življenje je njemu in njegovemu velikemu štirinožnemu prijatelju Zaku rešil izolski ribič in prijatelj, s katerim se sicer slišita večkrat na dan.

Massimo je povedal, da se je na morje podal v torek dopoldan, ko je bilo vreme še dovolj prijazno in da je položil stoječe mreže v morje, potem pa se vračal proti Izoli. Okoli 14.30 ure, ko je megla že dodobra prekrila slovensko morje, je plul diagonalno skozi shemo ločene plovbe in ves čas gledal za sabo, ker se je bal, da bi ga od tam kaj presenetilo. Odločno je zanikal, da bi katera koli ladja tedaj dajala opozorile zvočne signale, to pa so potrdili tudi drugi ribiči, ki so v tistem času lovili v bližini. "Nisem slišal niti motorjev, pač pa naraščajoč piš zraka in ladja velikanka je iz megla izstopila, ko je bila le kakih 70 ali 80 metrov stran od mojega čolna. V tistem sem dodal plin in skušal zaviti, vendar je 193 metrov dolga čezoceanka plula prehitro (19,2 vozla). Raje sem gledal stran, ko je trčilo," je dejal Massimo. Palamido je prepolovilo in jo potegnilo v morje skupaj z ribičem in psom. "Nič nisem naredil pod vodo, bil sem močno oblečen, vendar me je vodni vrtinec potisnil na površino. Ladijski trup je drsel le kake tri metre stran od mene, bal sem se, da bi me vrtinec povlekel pod ladjo in med vijake. Šele čez pol minute je iz morja vrglo tudi psa, kar me je razveselilo. Spravil sem ga na plavajoče ostanke palube, mene pa ta del palube ni nosil, zato sem se oprijel bokobrana. Ostal sem oblečen, potopljen do prsi nad razbitino. Kasneje je mimo mene priplavala vrečka z signalnimi raketami. Dve sem uspel izstreliti, vendar ju nihče ni videl."

Massima je močno zeblo in je ostal živ po zaslugi tega, da je ostal oblečen ter obut. Tako sicer ni mogel plavati, a je ohranil več telesne toplote. Že po eni ali dveh urah ni več čutil spodnega dela telesa. Bila je že skoraj tema (17.45), ko je do njega prišel Cristian Pugliese, ki je na radarju opazil dele razbite ladje, vendar ga je zaradi megle še nekaj časa iskal, preden ga je zagledal. "S poveljniškega mostu turške ladje bi me morali opaziti na radarju, ker imam radarski reflektor. Morali bi pluti bistveno bolj počasi in jaz bi se jim lahko izognil. Tako pa bova z odvetnikom skušala poiskati mojo pravico," je dejal Massimo. Dejal je, da se je v najhujšem trenutku odločil preživeti in da mu je pri tem največ moči vlivala prisotnost psa Zaka. "Ves čas sem upal, da me Cristian kliče po telefonu in radijski zvezi, saj bi mu takoj postalo jasno, da je nekaj narobe z mano," je dejal 39-letni Fičur.

Ivo Maraspin, vodja pomorske inšpekcije pri upravi za pomorstvo, je danes dejal, da je pri pomorskih nesrečah krivda vedno deljena. "Res velja predpis, da bi moral v megli ladjar pluti zelo počasi, a tudi ribič bi smel shemo ločene plovbe prečkati samo pravokotno in ne diagonalno. O tem, ali je turška ladja dajala zvočne signale in kaj je opazila na radarju, pa bi končni odgovor dal lahko le pregled "črne skrinjice", če bi kateri od organov zahteval njeno preučitev," je dejal Maraspin. Ribiči pa zahtevajo, da naj državni organi strožje obravnavajo takšne nesreče, saj je v zadnjih letih na morju vse več podobnih nesreč (pred štirimi leti je prišlo do nesreče tudi na sidrišču pred Koprom). Vse te nesreče so opozorila, ki kažejo, da bodo brez ukrepov prej ali slej priče tudi katastrofi. Tokratni dogodek se je vsaj za ribiča in kosmatinca končal z veliko sreče.