Tiskane izdaje
Ljubljana – Vrhovno sodišče je spremenilo odločitev okrožnega in priznalo veljavnost izraelskih sodb, po katerih mora upokojeni nevrokirurg Vinko Dolenc plačati milijonsko odškodnino nekdanjemu pacientu, Izraelcu Elijahu Mesiki.
Okrožno sodišče je novembra lani po razveljavitvi prvotne odločitve na ustavnem sodišču v ponovnem odločanju zavrnilo predlog za priznanje izraelskih sodb, češ da niso izpolnjeni vsi pogoji za priznanje. Menilo je, da ni podana vzajemnost priznavanja tujih sodnih odločb z Izraelom, v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, pa da je podan tudi pridržek javnega reda.
V prvem postopku avgusta 2012 je okrožno sodišče priznalo veljavnost izraelskih sodb, po katerih mora Dolenc plačati Mesiki odškodnino, ker je po operaciji možganskega tumorja maja 1992 v ljubljanskem kliničnem centru ostal trajni invalid. Sodišče v Tel Avivu mu je 2006. prisodilo za slovenske razmere gromozansko odškodnino: 235.000 evrov za nepremoženjsko in 2,39 milijona evrov za premoženjsko škodo, kar z zamudnimi obrestmi nanese več kot šest milijonov evrov. Zaradi tega Dolencu grozi rubež nepremičnin.
Dolenc je priznanju sodb ugovarjal, a ga je zavrnil najprej senat okrožnega sodišča, maja 2013 pa še vrhovno sodišče. Po pravnomočnosti priznanja izraelskih sodb je Mesika v Sloveniji začel voditi izvršilne postopke, tako da so Dolencu do končne odločitve ustavnega sodišča trgali denar z bančnega računa. A je ustavno sodišče marca 2016 razveljavilo vse odločbe rednih sodišč, češ da so Dolencu kršila procesna jamstva ustavnega člena o enakem varstvu pravic, zato je okrožno sodišče odločalo ponovno. V drugo je predlog za priznanje sodb zavrnilo, zdaj pa je vrhovno sodišče to odločitev spremenilo. Ni izključeno, da bodo o zadevi znova odločali ustavni sodniki, ki so Dolencu prvič ugodili.
Okrožno sodišče je po mnenju vrhovnega ravnalo narobe, ker je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Dolenc se je že v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa je navedel, da izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker da ne bi rad po nepotrebnem povečeval stroškov postopka. Zato je treba zamudo z navajanjem novih ugovorov in predlogov v celoti pripisati Dolenčevi krivdi, navedbe, ki jih je podal šele v ponovljenem postopku, pa so prepozne.
O vzajemnosti
Za obstoj vzajemnosti po mnenju vrhovnih sodnikov ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodb, saj v tem primeru vzajemnosti tako rekoč ne bi bilo. Ni namreč izkazano, da bi bili izraelski pogoji priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti, v interesu držav pa je, da se gradita medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov, zato se je treba restriktivno lotiti zavračanja priznanja zaradi vzajemnosti.
Prav tako ni pridržka javnega reda, saj se je Dolenc sam odločil, da ne bo sodeloval v dokaznem postopku pred izraelskim sodiščem, s čimer je sprejel, da bo to odločitev oprlo na Mesikove dokaze. V skladu s tamkajšnjo sodno prakso in kljub temu, da Mesika glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe ni predložil nobenih listinskih dokazil, je izraelsko sodišče upoštevalo aktuarski izračun. A to ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic, saj bi Dolenc lahko nasprotoval takemu pristopu, pa se je tej pravici odrekel, med drugim s tem, ko se zoper odločbo o višini odškodnine ni pritožil.
Tudi po slovenskem pravu za zdravnika odgovarja zdravstvena ustanova, v kateri je opravljen poseg, a le, če bi bila pogodba sklenjena z ustanovo. Mesika pa jo je sklenil neposredno z Dolencem, ki se je šele pozneje odločil, kje ga bo operiral.
Vrhovno sodišče še poudarja, da se v postopku priznanja tuje sodbe ne preverja pravilnost odločitve tujega sodišča. Pomembno je le, da učinki priznanja take odločbe niso povsem nesprejemljivi z vidika temeljnih pravnih in moralnih načel, in v tem primeru niso.
