Kriminalisti malomarno opravili preiskavo

Koper – Marino Poropat, obrtnik iz Portoroža, ki si že 15 let prizadeva dokazati, da ga je združba kriminalcev 16. julija 1999 poskušala umoriti, in to po naročilu znanega slovenskega bogataša Rajka Hrvatiča, je dobil zadoščenje na ustavnem sodišču. Pritrdilo je prvostopenjski razsodbi, da so organi pregona v njegovem primeru opustili nekatere preiskovalne ukrepe in niso dobro opravili svojega dela.

Marino Poropat je zaradi takšne razsodbe ustavnega sodišča ovadil Policijsko upravo Koper, Okrožno državno tožilstvo v Kopru in tudi Okrožno sodišče v Kopru. Vse to zato, ker so omenjeni organi pregona in pravosodja po razsodbi ustavnih sodnikov več kot očitno slabo opravili svoje delo v njegovem primeru. »Sploh ni res, da si želim ne vem kakšne odškodnine. Mene predvsem zanima, da bi obnovili vse preiskovalne postopke in jih izpeljali kar najbolj pošteno in temeljito, kajti bolj me zanimajo storilci, ki so tedaj izvedli organiziran napad name, ugrabitev, poskus umora in krajo avta. Ta dejanja ne zastarajo tako hitro, kot so to trdili na okrožnem državnem tožilstvu, ki je na podlagi neustreznega mnenja sodnega izvedenca sklenilo, da je šlo pri tem napadu za lažjo poškodbo. Zaradi tega je kaznivo dejanje po desetih letih zastaralo,« pravi Poropat.

Preiskovalci nerazumljivo dolgo odlašali z dejanji

Že osem dni pred dejanskim napadom (8. julija 1999) je koprskemu sodišču prijavil sum ogroženosti. Sodnica mu je tedaj prisluhnila, prijavo sta sprejela tudi dva kriminalista in še istega dne spisala kazensko ovadbo. Toda osem dni kasneje je kljub temu doživel hud fizičen napad na lastnem dvorišču. Dejanja se sam najprej ni spomnil, saj je bil po napadu še tri dni v nezavesti oziroma polzavestnem stanju. Šele kasneje je opravil zapisnik pod hipnozo, med katero se je menda spomnil neverjetnih podrobnosti. Kasneje so se pojavile tudi priče in začele potrjevati mozaik zanimive zgodbe. Poropat je očital, da policija, denimo, ni izvajala vrste prikritih ukrepov, ni preverila izpisa telefonskih klicev, gibanja osumljenih oseb, ni zasegla njihovih oblačil in predmetov. Državni tožilec in preiskovalni sodnik nista šla na kraj dogodka na dan napada, ker po njunem mnenju ni šlo za najhujše kaznivo dejanje. Okrožni državni tožilec je šele 9. marca 2001 poslal dopis na policijo v Kopru, da dopolni poročilo z dodatnimi razgovori, in januarja 2006 je tožilec zavrgel ovadbo, ker niso mogli na ravni utemeljenega suma ugotoviti, kdo je bil naročnik kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Preiskovalna sodnica se ni strinjala z uvedbo preiskave, podprlo jo je tudi višje sodišče v Kopru ...

Poropata so močno pretepli, nato pa ga odvrgli na odpad

Ustavno sodišče je pred nekaj tedni v postopku Poropata proti neučinkovitim državnim organom dalo prav njemu. Ugotovitve je potrdilo že prvostopenjsko sodišče, ki pa jih je kasneje višje sodišče razveljavilo. »Šlo je za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki bi ga morala policija že zaradi načina storitve obravnavati še posebno resno. Poropata so močno pretepli, nato so ga nezavestnega odpeljali in odvrgli na odpad gradbenega materiala v Strunjanu. Zato za presojo o kršitvi postopkovnega vidika pravic ne more biti odločilna prekvalifikacija v lahko telesno poškodbo po skoraj enajstih letih od napada,« so zapisali ustavni sodniki. Sploh jih ni zanimalo, da je primer napada na Poropata ostal nerazjasnjen. »Za presojo, ali so državni organi pri preiskovanju kaznivega dejanja kršili pravici Marina Poropata, je pomembno dvoje: zelo dolg čas, ki so ga potrebovali za opravo nekaterih dejanj v predkazenskem postopku, in opustitev nekaterih preiskovalnih ukrepov, ki so bili na razpolago.« Ustavni sodniki so navedli, da je bilo zanje pomembno, da je državni tožilec šest let in pol po dogodku zavrgel kazensko ovadbo zoper Hrvatiča (ki naj bi imel motiv za kaznivo dejanje), pri čemer Hrvatiča v predkazenskem postopku sploh niso zaslišali. In šele po osmih letih in pol po napadu je tožilec zahteval uvedbo preiskave zoper K. C., enega od osumljencev storitve dejanja posebno hude telesne poškodbe. Zahteva se pri tem sploh ni sklicevala na kakšne nove dokaze, ki tožilstvu ne bi bili znani že pred več kot osmimi leti. (Šele kasneje je o poteku napada iz hrvaškega zapora spregovoril tudi Danijel Čibarič, eden od skesancev, ki je domnevno sodeloval v napadu. Čibarič je to storil po tem, ko se je sprl s Hrvatičem. Ta je te obtožbe zavrgel kot natolcevanja nekoga, ki mu streže po življenju, saj je Čibarič napadel tudi Hrvatiča in bil tudi zato v zaporu.)

Policija je nekaj prič zaslišala šele tri leta po dogodku

Ustavni sodniki so ugotovili, da je preiskovalni sodnik šele januarja in februarja 2010 (deset let in pol po napadu) zaslišal vrsto prič, od katerih so nekatere izpovedale o okoliščinah, ki bi lahko potrjevale, da je K. C. prepeljal nezavestnega in pretepenega Poropata na odpad v Strunjanu. Tudi policija je pogovore z ljudmi, ki bi lahko posredovali pomembne podatke, opravila šele 20 mesecev oziroma po treh letih od napada, čeprav je za imena teh ljudi izvedela relativno hitro po napadu. Pri tem ustavni sodniki niso našli razlogov, ki bi preprečevali bolj ažurno postopanje preiskovalcev. Poleg odlašanja z nekaterimi preiskovalnimi dejanji pa določenih preiskav sploh niso opravili. S človekom, ki bi lahko imel motiv za kaznivo dejanje ali za napeljevanje k njemu (Rajko Hrvatič, op. p.), policija v preiskovalnem postopku sploh ni opravila pogovora. Kot očitno sporno pomanjkljivost (ob vrsti drugih) so ustavni sodniki izpostavili opustitev iskanja morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepeni in krvaveči Marino Poropat na mesto, kjer so ga napadalci odvrgli. Predkazenski postopek je bil izrazito počasen, organi pregona so brez dvoma nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj. »Takšnemu načinu vodenja postopka ni mogoče odreči pomena za zastaranje kazenskega postopka. Takšno postopanje preiskovalnih organov, ki ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti, ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca. To pomeni kršitev pritožnikovih ustavnih pravic, opisano postopanje državnih organov pa se je kumuliralo v protipravno celoto, ki utemeljuje protipravno ravnanje in s tem eno izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena ustave.« Zaradi vsega ugotovljenega je ustavno sodišče vrnilo zadevo (o pravici do odškodnine Poropatu) v novo odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

Spor povzročil kadrovske spremembe na sodišču

Hrvatiču je po omenjenem dejanju in tudi po številnih postopkih, v katerih je bil udeležen, država kljub vsemu dovolila nositi orožje. Marino Poropat je imel težave že nekaj let pred napadom, saj se je Rajko Hrvatič zapletel v nakup dela hiše, v kateri živi Poropat. S pomočjo za Poropata spornih postopkov na piranskem sodišču je Hrvatiču kljub vsemu uspelo vpisati lastništvo na delu hiše kljub vsem hipotekam in pravnim neznankam, Poropat pa trdi, da je bilo prav zaradi tega spornega ravnanja kasneje po njegovih pritožbah in ovadbah več kadrovskih zamenjav na piranskem okrajnem sodišču. Enako se dogaja zdaj v primeru njegove kazenske ovadbe proti odgovornim policistom, sodnikom in tožilcem, za katere pričakuje, da bodo najmanj izločeni iz nadaljnjih postopkov, v katere je vpleten Hrvatič, oziroma da bi se morale te zadeve razsojati pred drugimi sodniki. Poropatove ovadbe so iz Kopra selili na Vrhovno državno tožilstvo v Ljubljani. S Policijske uprave Koper so nam odgovorili: »Vsebino očitkov ustavnih sodnikov preučujemo. V primeru podanih razlogov za sum uradno pregonljivih kaznivih dejanj bomo ukrepali skladno z zakonskimi pooblastili.«

Darja Srabotič, predsednica Okrožnega sodišča v Kopru, je zapisala: »Iz odločbe US ni razbrati nobene kritike na račun sodišča, v glavnem se nanaša na predkazenske postopke.«

Z okrožnega državnega tožilstva nam na naša vprašanja niso odgovorili. Rajko Hrtvatič pa je Poropata že večdesetkrat tožil zaradi domnevnih razžalitev. Tožil ga je tudi, ko je pred tremi leti Delu posredoval informacije prvostopenjskega sodišča in dejal, da boleha za »rentno psihozo«. To pomeni, da bolestno išče možnost zaslužka na račun drugih in da si pri tem izmišljuje stvari. Poropat pa trdi, da naj bi bil Hrvatič tajni sodelavec koprske policije, zaradi česar naj bi mu gledali skozi prste pri številnih njegovih kaznivih dejanjih.